Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta ob začetku škofijskega postopka za beatifikacijo Magdalene Gornik

23.2.2022 Sodražica Škofija Ljubljana

Spoštovani gospod župnik Franc Bizjak, spoštovani gospod arhidiakon in postulator Franci Petrič, dragi bratje duhovniki, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre v Kristusu.

Zbrali smo se v župnijski cerkvi sv. Marije Magdalene ob obletnici smrti mistikinje Magdalene Gornik. Umrla je namreč na današnji dan leta 1896, sredi hude zime. Že njen pogreb je bil uresničenje njenih napovedi, s katerimi je pomirjala svoje domače. Ker je Magdaleno obiskovalo veliko ljudi, da bi pri njej dobili nasveta ali odgovore na vprašanja, je njene domače skrbelo, kako bodo primerno postregli množico, ki se bo zgrnila na njen pogreb. Bili so namreč vsi po vrsti revni. Magdalena jih je usmerjala k velikemu zaupanju v Boga, saj jim je neprestano govorila, da bo že Bog poskrbel, da bo vse prav. Ob njeni smrti in pogrebu je zapadlo toliko snega in bilo je tako mraz, da se je ob njenem grobu zbralo samo osem pogrebcev. Bilo je, kakor je Magdalena napovedala: »Bo že Bog bo poskrbel, da bo vse prav.«

Ko so se dvainsedemdeseteri vrnili z misijonskega poslanstva, so Jezusu polni navdušenja pripovedovali, kaj vse so doživeli in kakšne čudovite reči so se dogajale v Jezusovem imenu.

Jezus pa se »je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, zakaj tako ti je bilo všeč … Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate. Povem vam namreč: Veliko prerokov in kraljev je hotelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali« (Lk 10,21.23-24).

V življenjskem darovanju Božje služabnice Magdalene Gornik je Bog skoraj otipljivo pokazal, da njemu »ni nič nemogoče« (Lk 1,37). V zaselku Janeži v Sodraški župniji je tretjega otroka med sedmimi, kolikor se jih je rodilo Ani in Jožefu Gorniku, »obdaril s čudovitimi darovi mističnih milosti in bogoljubnega življenja« (Molitev za razglasitev za blaženo). Mistične milosti bomo v postopku za razglasitev za blaženo podrobneje spoznavali. Za vse nas so zelo zanimivi mistični pojavi, ki so bili zanjo po eni strani Božji dar in po drugi strani tudi breme, zaradi katerega je trpela, ker ni želela biti v središču pozornosti. Želela je tiho in skrito služiti Bogu, ga slaviti in poveličevati, pa tudi biti z njim deležna trpljenja za rešitev grešnikov.

Mistični pojavi, ki jih je bila deležna Božja služabnica Magdalena Gornik, so bili: zamaknjenja, videnja, znamenja ran, skrivnostno obhajilo, neješčnost, materializacija, lebdenje, videnje v dušo in še drugi. Magdalena se z vsem tem ni ponašala pred drugimi ali zaradi teh mističnih darov iskala kakršno koli prednost. Nasprotno, Svoje rane je tako skrivala, da dolgo niti domači niso vedeli zanje.

Za razliko od Božje služabnice Magdalene smo mi vedno v skušnjavi, da ravno takšni dogodki posebej pritegnejo našo pozornost. To nas lahko napelje na iskanje izrednosti in posebnosti, ter nas oddalji od temeljnega sporočila vsake svetosti, ki je: povečana ljubezen do Boga, globoka želja po izpolnjevanju Božje volje in zaradi tega živeti tudi iskreno povezanost z ljudmi, ki so vsi po vrsti Božji otroci.

Dragoceno je, kar je papež Frančišek napisal v Apostolski spodbudi Veselite in radujte se, kjer pravi: »Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini, bolnikov, ostarelih redovnic, ki se ne nehajo smejati. V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost »za sosednjimi vrati«, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje bližine« (št. 7).

Papež pravi, da je »svetost najlepša podoba Cerkve« (št. 9). Cerkev je namreč Kristusovo skrivnostno telo, v katerem je Kristus glava, kristjani pa smo si med seboj udje (prim. Rim 12,5). Po lepi starodavni opredelitvi je svetnik tisti, skozi katerega sije Božja svetloba, Božja luč. Ta Božja luč je ljubezen, ki nam jo je Jezus v svoji velikonočni daritvi trpljenja, smrti in vstajenja pokazal do konca. Ker pa se svetniki v pripravljenosti na darovanje na poseben način oblikujejo po Kristusu, zato tudi skozi njihova življenja in skozi njihovo pričevanje sije Božja svetloba, Božja luč.

Ker tudi naša krajevna Cerkev potrebuje to podobo, ki se kaže skozi svetost, se zahvaljujemo Kongregaciji za zadeve svetnikov, ki je na našo prošnjo za dovoljenje za začetek postopka za razglasitev Božje služabnice Magdalene Gornik za blaženo 21. novembra 2021 odgovorila, »da potem, ko so bile opravljene potrebne preiskave s strani Svetega sedeža nič ne ovira (nihil obstat) izpeljave postopka v skladu z Navodili Kongregacije za izvedbo postopkov za svetnike.

Zato danes, ob obhajanju prvega smrtnega dneva Magdalene Gornik po dovoljenju za začetek postopka, s hvaležnimi srci prihajamo pred Boga z velikim upanjem, da nam bo v tem preprostem dekletu z Gore nad Sodražico, ki pa ga je Bog obsul z izjemnimi darovi, naklonil zgled bogoljubnega življenja in predanosti Božji volji, ki ga bo Cerkev potrdila z razglasitvijo za blaženo.

Magdalenino svetniško življenje nas danes nedvomno nagovarja v dveh držah. Živimo v svetu, v katerem Bog postaja vedno bolj odsoten. Z različnimi postopki se Boga izriva iz javnega življenja in se ga odriva v območje zasebnega. Za Magdaleno je bil evharistični Kristus v Najsvetejšem zakramentu in v svetem obhajilu globoko doživljana in živeta resničnost. Ko je leta 1847 prejela prvo sveto obhajilo, je Bog v njenem srcu vnel tako gorečo ljubezen, da so ji pošle telesne moči in je komaj mogla priti od obhajilne mize nazaj na svoje mesto. Od leta 1848 je potem skoraj pol stoletja živela samo od svete evharistije in mistične jedi, ki jo je prejemala v zamaknjenjih.

Magdalenin zgled more tudi nam pomagati, da bomo začeli najprej globoko verovati v Jezusovo ostajanje z nami in njegovo pripravljenost, da za vsakega izmed nas postane hrana na poti krščanskega življenja in na poti večnega življenja. Potem pa naj nam Magdalenin zgled pomaga, da bomo začeli s prenovljeno ljubeznijo začeli pristopati k obhajilu. Naj njena povezanost z evharističnim Kristusom prenovi evharistično življenje v naši krajevni Cerkvi.

Druga velika krepost Božje služabnice Magdalene Gornik pa je njen odnos do trpljenja. Prav v tem času se v naši družbi ponovno pojavljajo pobude, praktično skoraj zahteve po samomoru z medicinsko pomočjo. V bistvu gre za to, čeprav je sama pobuda zavita v lepše izraze. Tako imenovano »medicinsko pomoč« bodo morali nuditi farmacevti in zdravniki. V naši preteklosti, tudi v »mračnem srednjem veku«, kakor ga krivično ožigosamo, so zdravniki zdravili, rablji pa so morili. Danes pa bi radi vse pomešali med seboj, da bo celoten postopek bolj »human«. Kljub temu pa zdravljenje in pomoč pri samomoru ostajata daleč vsaksebi.

Zato naj bo naš drugi sklep, da bomo ob Magdaleninem zgledu odnosa do trpljenja vedno znova zaslišali Jezusovo povabilo: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27). V tem duhu končajmo s papežem Frančiškom: »Dovolimo, da nas spodbujajo znamenja svetosti, ki jih Gospod izkazuje po najponižnejših članih ljudstva, ki je deležno Kristusove preroške službe, in sicer s tem, da razširja živo pričevanje za Kristusa predvsem z življenjem vere in ljubezni« (št. 8).

 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit