Dragi bratje in sestre. Vse zbrane v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja in tiste, ki ste z nami povezani preko Radia Ognjišče, iskreno pozdravljam.

Posebej pozdravljam brate v škofovski, duhovniški in diakonski službi, pozdravljam vse redovnice in redovnike, pozdravljam vse bogoslovce, ministrante, pevce in druge bogoslužne sodelavce. Pozdravljam starše, sestre, brate, sorodnike in prijatelje naših novomašnikov. Prisrčen pozdrav narodnim nošam. Seveda pa velja prisrčen pozdrav vam, dragi kandidati za duhovništvo, ki boste danes izpovedali svojo pripravljenost biti duhovniki Jezusa Kristusa v njegovi Katoliški Cerkvi, in boste legli na tlak tega svetišča in s tem ponižno priznali, da za izpolnjevanje teh obljub potrebujete pomoč nebeške in zemeljske Cerkve, pomoč vseh svetnikov in pomoč vsega Božjega ljudstva.

Dragi diakoni Rok, Tadej in Janez Pavel. Vaša srca naj danes prekipevajo ob občudovanju Božje dobrote in velikodušnosti. Skupaj z Marijo, Jezusovo materjo in Kraljico duhovnikov pojte Bogu hvalospev hvaležnosti, ker se je ozrl na nizkost svojih služabnikov in vam storil velike reči. Preprostega človeka želi narediti za svojega sodelavca. Zato ga povabi k svojemu srcu, da bi mu omogočil izkustvo bivanja v tej nedopovedljivi bližini. In potem ga postavi za apostola. Za odposlanca. Apostolove meje se razmaknejo. Pred seboj ima svet. Poslan je do skrajnih mej sveta. Dragi bratje, do tja morate. Tudi vas pošilja do skrajnih mej sveta.

Ob Božji smelosti, v kateri samega sebe izroča v roke omahljivim ljudem, se človekovo srce lahko zašibi. Zdvomi nad sabo, nad tem, ali bo zmogel. Pri premišljevanju o tem nam lahko pomagata današnja godovnjaka, sveta apostola Peter in Pavel.

Najprej Peter. Ribič, ki je skupaj s svojim bratom Andrejem ribaril na Genezareškem jezeru. Ob prvem srečanju med Jezusom in Petrom, kakor poroča evangelist Luka, se je Peter ob doživetju Jezusove svetosti zgrozil, padel predenj in ga prosil: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek« (Lk 5,8). Jezus Petrovega priznanja ni zanikal, dal pa mu je obljubo: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi« (Lk 5,10).

Pavel je bil čisto drugačen. Popolnoma prepričan sam vase, strastno vnet za očetna izročila (prim. Gal 1,14), je izkoristil vsako priložnost, da bi nastajajoče zametke Kristusove Cerkve v kali zatrl. Cerkev se ga je bala: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu« (Apd 9,13). Ni pa se ga bal Bog, ki je prestrašenemu Hananiju povedal: »On je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove« (Apd 9,15).

Takšnega Petra je Kristus izbral in ga preimenoval v skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev, ki je pekel ne bo premagal. In takšnega Pavla je Jezus izbral in ga spremenil v posodo svojega imena, da bi prišlo med pogane in kralje in Izraelove sinove.

Mar ni nepredstavljivo, dragi bratje in sestre, da je Bog nekoga, ki je tako krhko nestanoviten, kot je bil Peter, naredil za skalo svoje Cerkve in iz zagrizenega sovražnika, kot je bil Pavel, naredil za posodo svojega imena. Zakaj ni izbral koga bolj trdnega, bolj stanovitnega, bolj svetega… 

Najprej zaradi tega, ker samo človek, ki se v vsej globini izkustva sreča s svojo grešnostjo in Božjim usmiljenjem, lahko postane neomajno zvest. Samo takšen človek lahko v zvestobi dozori tako do konca, da razširi svoje roke, pusti, da ga opašejo drugi in ga odvedejo, kamor noče. Samo nekdo, ki je globoko doživel objem Božjega usmiljenja, more tako na stežaj odpreti srce, da se vanj ne pretakajo več gole ideje in predstave, kakšen bi moral biti svet, izročila starih, v katerih odkriva trdnost, ampak se vanj do vrha natoči Jezus Kristus, tako da more proti koncu življenja izpovedati: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Dragi bratje in sestre, dragi Rok, Tadej in Janez Pavel. Iz teh skromnih misli smo spoznali, da ni pomemben Peter, da ni pomembna skala, pač pa je pomemben tisti, ki tej skali daje trdnost. Tisti, ki na tej skali gradi svojo Cerkev. Prav tako ni pomemben Pavel, ni pomembna posoda, ampak tisti, ki je to posodo izbral in vanjo natočil samega sebe, da so mogli iz nje piti pogani, kralji in Izraelovi sinovi. Zgradba je Kristusova in vsebina je Kristus. Peter in Pavel pa sta sodelavca. Pavel je to odlično izrazil v Prvem pismu Korinčanom: »Nič ni tisti, ki sadi, in nič ni tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7).

Ko boste čez nekaj trenutkov ležali na tlaku tega svetišča, naj vam prav ta resnica seže globoko v srce. Prosite za potrebno ponižnost, da ob mlajih in pritrkovanju, pa tudi ob vseh preizkušnjah in težavah in skušnjavah in ob vsem drugem, kar more človeku zamegliti pogled, ne boste nikoli pozabili: »Nič ni tisti, ki sadi, nič tisti ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog.«

Kristus zida svojo Cerkev na Petra. In kdo je ta Cerkev. To so ljudje; sveti in grešni, učeni in preprosti, ponižni in vase zagledani, visoko leteči in obupujoči, premožni in siromaki, prijatelji in sovražniki, verni in iskalci, pobožni in janzenistični … vse te Kristus vzidava v svojo Cerkev in vaša srca morajo biti odprta za vse, kajti vsak izmed njih je posoda Božjega imena, vsak izmed njih razkriva Kristusov obraz. Naj od vsakega srečanja z vami odidejo z osrečujočo zavestjo, da ste tudi vi v njih prepoznali Kristusov obraz. Na ta način prepoznavajte dostojanstvo in tudi svetost, čeprav je preoblečena v različne podobe.

Za konec, dragi Rok, Tadej in Janez Pavel, naj vam kot popotnico izročim misel misijonarja Antona Kerina, ki jo je poslal diakonu Blažu Zorku. »Bodi prerok, ne boj se sveta, ljubi Boga!« naroča.

Dragi možje, tudi vi bodite preroki. Ne preroki prihodnosti, katastrof in kataklizem, ne preroki groženj in strahu. Ne. Pustite, naj se s tem ukvarjajo tisti, ki iščejo dobiček in zato potrebujejo gledalce, bralce in poslušalce. Ti potrebujejo naslove, ki ljudem jemljejo sapo in jih napolnijo z negotovostjo. Vi bodite preroki Božje ljubezni in usmiljenja. Ne naveličajte se oznanjati, kaj vse je Bog storil za človeka, prav tako pa vztrajno ponavljajte, da mu je pripravil čudovito večnost, ki bo njegova, ki jo bo mogel v polnosti uživati, če se ji le sam ne bo odpovedal. Povejte ljudem, da je Božja volja, da verujejo v Boga in da verujejo tudi v tistega, ki ga je Oče poslal, v Jezusa Kristusa. Vaše besede naj vedno prinašajo tolažbo in upanje. Naj ljudje po vašem oznanjevanju zahrepenijo po spreobrnjenju in po nebesih.

Dragi možje, ne bojte se sveta. Svet ni prostor vašega bega, ampak je prostor vašega pričevanja. Morda boste s strani sveta doživeli posmeh, zasramovanje, nasprotovanje, morda kdaj celo sovraštvo. Vi svetu vračajte z besedo evangelija. Vaše življenje v odnosu do sveta naj bo takšno, da bo svet iz vaših dejanj in vaših besed spoznaval, kdo je Sin človekov. Ne pozabite, da bodo kamni spregovorili, če vi umolknete.

In nazadnje in najpomembnejše: ljubite Boga. Saj vemo, »da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu« Rim 8,38). 

Dragi bratje, živite tako, da bo vaše duhovništvo povabilo za nove duhovne poklice, ki jih naša Cerkev zelo potrebuje. Vi pa, dragi starši in vsi verniki, ogrnite te mlade može, na katere bomo položili roke, ogrnite jih v svoje molitve, da ne bodo nikoli pogrešali Božje opore in vaše bližine. 

In ti, Kraljica in Mati duhovnikov, spremljaj jih in bodi jim Mati! Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit