Na praznik vseh svetih je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM daroval sveto mašo v cerkvi vseh svetih v župniji Ljubljana – Sv. Križ (Žale).

V svojem nagovoru, ki ga objavljamo v celoti, se je spraševal ali si upamo stopiti na pot svetosti, kamor nas vabi II. vatikanski koncil. Po sveti maši je sledila še molirev na pokopališču in blagoslov grobov. Tam je nadškof, da velikonočni kristjan na pokopališče vedno vstopa z upanjem, četudi velikokrat hkrati tudi z žalostjo ter solzami v očeh. “Z upanjem, da so tu telesa tistih, ki so preživeli svoj zemeljski vek in smo jih položili k počitku za vstajenje in večno življenje.”

Dragi vsi, ki ste poklicani k svetosti in ki vas današnji praznik na poseben način spodbuja, da bi svetost vzeli kot resnično možnost, kot edino izpolnitev svojega življenja!

Današnji praznik vseh svetih nam odpira pogled v nebesa, ki so širša od tistih nebes, ki si jih po navadi predstavljamo v svojem razmišljanju. Od nebes, v katerih je Troedini Bog, v katerih je Božja Mati Marija in sveti Jožef, v katerih so nešteti nadangeli in angeli in v katerih so svetniki našega svetniškega koledarja. To so zelo majhna, zelo naša, človeška, zemeljska nebesa. Božja nebesa so veliko širša, veliko večja in v njih so vsi, tudi če v našem spominu in v naši veri nimajo imena. Vsi tisti, ki so dovolili Gospodu Jezusu Kristusu, da je postal v resnici njihov Bog, ki so se pustili Jezusu odrešiti. Dovolili so mu, da je pred njimi hodil skozi njihovo življenje in jih sprejel na pragu med časom in večnostjo ter jih popeljal v Božja nebesa. V njih je, kakor smo slišali v besedah apostola Janeza, nešteto svetih, na njihovih čelih zaznamovanih z znamenjem odrešenja (Raz 7,2.4.9). Ko se oziramo v ta Božja nebesa, dobimo občutek, da pa le niso tako odmaknjena, kakor jih včasih doživljamo. Nebesa so nekje tam daleč, tam zgoraj, kjer koli že. Ne vem, kje si jih predstavljate. Mi pa smo tukaj, v resničnosti te zemlje, našega vsakdanjega življenja, v doživljanju svojih slabosti, padcev in grehov. Kakšen razkorak! Med tistimi nebesi tam nekje in med našo resničnostjo, tukaj in sedaj, v našem času. Današnji praznik je namenjen temu, da bi v nas prebudil hrepenenje. Da bi zaslišali besede II. vatikanskega koncila, ki je tako jasno rekel, da smo vsi poklicani k svetosti (C 39).  Svetost tako ni pridržana redkim posameznikom, herojem Božjega. Svetost je poklic, ki ga moramo živeti, ker nas je Gospod poklical po imenu, ker nas je umil z vodo svetega krsta, ker nas je tolikokrat očistil naših grehov z odvezo zakramenta spovedi, ker nas je prepojil s svojim Telesom in Krvjo, da smo z vsakim svetim obhajilom znova postajali vedno bolj On. In ker nam je obljubil, da bo prišel in nas k sebi vzel, da bomo tudi mi tam, kjer je on. Namreč v hiši njegovega Očeta (Jn 14,1-4). Verjamete to, bratje in sestre? Ali so to samo lepe besede, ki jih slišimo ob prazniku vseh svetih, ne padejo pa v dušo? Ko je Bernanos v 30. letih razmišljal o Franciji, kam vodi razmerje kakršnega v tistem času živi Francija, ni vedel, kako bi drugače spregovoril in nagovoril svoje rojake, kakor da je spet začel pisati. Napisal je delo Ivana, odpadnica in svetnica, o Ivani Arški. V tem delu je tudi ta odlomek:

»Čas svetnikov stalno prihaja. Naša Cerkev je Cerkev svetnikov. Kdor se ji približa z nezaupanjem, vidi samo zaprta vrata, zapreke, okenca, nekakšno duhovno žandarmerijo. Toda naša Cerkev je Cerkev svetnikov. Kateri škof ne bi dal svojega prstana, mitre in pastorala, da bi postal svet? Kateri kardinal ne bi dal svojega škrlata? Kateri papež ne bi dal vsega svojega časnega premoženja? Kdo ne bi hotel imeti moči, da bi se podal v to čudovito pustolovščino. Kdor jo je enkrat razumel, je prodrl v srce katoliške vere. Je začutil, kako je njegovo telo spreletel drget, ki je drugačen od drgeta smrti. Drget nadčloveškega upanja. Ves veliki aparat modrosti, moči, poslušne discipline, sijaja in veličastnosti cerkve sam po sebi ni nič, če ga ne razvnema svetost.« 

S kakšnimi besedami je Bernanos opisal svetost. Kot cilj, kot hrepenenje. Zato se vprašam: kaj je v resnici kdo izmed nas pripravljen dati za svetost? Ali se nam ne dogaja večkrat, da bi morda za škofovski prstan raje kaj drugega dali, samo da bi ga dobili? Kaj šele, da bi prstan dali za to, da bi bili sveti? Pa je prstan v tem primeru morda samo prispodoba tistega, po čemer hrepenim v svojem življenju, pa nima nobene povezave s svetostjo. Velja za vsakega izmed nas. Kaj smo pripravljeni zapustiti, da bi postali sveti? Ali če se spomnimo Jezusove prilike o zakladu na njivi, o dragocenem biseru (Mt 13,44). To je svetost, to je nebeško kraljestvo. Čemu sem pripravljen reči ne,  da bi moje življenje postajalo sveto? Čisto realno vprašanje za vsakega kristjana. Od najpomembnejših pa do najbolj preprostih. Sem pripravljen hoditi po poti svetosti in dovoliti Bogu, dovoliti Gospodu Jezusu Kristusu, da jemlje iz mojega življenja vse tisto, kar ni sveto, vse tisto, kar pači podobo Božjega otroka v mojem srcu in tudi v mojih očeh, da bi se v resnici oblikoval po njem? Da bi do konca postajal Kristusov? Ali nas je morda strah, da bomo morda, če se podamo v to pustolovščino, kakor pravi Bernanos, obubožali? Da bomo postali reveži, v posmeh svetu? Nekakšni izvržki družbe?

Stopimo na pot svetosti, kajti za Kristusa je velik tisti, ki je svet. Zato je bila največja Marija. V nebeškem kraljestvu niso veliki ali pomembni ljudje, ki zasedajo določena mesta ali pa nosijo določene nazive. V nebeškem kraljestvu so veliki svetniki. In slednji so tisti, ki so znali dajati; kos kruha, kakor pravi Jezus v priliki o poslednji sodbi. Tisti, ki so znali dati kozarec vode žejnemu, ki so znali obrisati solzo žalostnemu, ki so znali obleči nekoga, ki je bil nag. Ki so znali vračati dostojanstvo zasmehovanemu, ki so znali obiskati bolnika ali jetnika (Mt 25,21-46). Ljudi, ki so znali dajati. To so svetniki. To je kariera, ki je dostopna vsem, kajti kos kruha lahko razdeli vsak izmed nas. Kozarec pijače lahko ponudi vsak izmed nas. Dostojanstvo lahko vrača vsak izmed nas. In to je prava kariera v Božjem kraljestvu, v Kristusovi Cerkvi. Zato kakor pravi zaslužni papež Benedikt: »Položimo svojo roko v materinsko roko Marije, kraljice vseh svetnikov, ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino, v spremstvu z dušami blaženih, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov.« (Benedikt XVI., Angelus 1. november 2011). In v molitev danes vključujemo tudi spomin na naše drage pokojne, ki se jih bomo spomnili potem na pokopališču in zlasti v jutrišnjem dnevu. Amen.

msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit

Vir: Nadškofija Ljubljana