Pridiga nadškofa msgr. Stanislava Zoreta pri velikonočni maši Gospodovega vstajenja

Dragi bratje in sestre. Po Božji milosti se spet lahko veselimo praznika Jezusovega vstajenja. V ponižni pripravljenosti smo sprejemali njegov zgled ljubezni ko konca, ko se je v večeru velikega četrtka sklonil k nogam učencem in jih umil ter nam tako dal zgled, kako moramo ravnati tudi mi. V velikem petku smo v sočutni zvestobi hodili z njim po poti križa, vztrajali z njim v bolečinah umiranja in ga spoštljivo pospremili do groba. V veliki soboti smo tiho prihajali pred Najsvetejše, pokrito s tančico, ki je predstavljala Jezusov grob; zahvaljevali smo se mu in ga molili, ker je s svojim svetim križem odrešil svet.

Po teh dnevih, ki so nam tako jasno povedali, kako nedoumljivih skrajnosti je sposobna človeška hudobija, ki se niti pred umorom Boga ne ustavi, in so nam po drugi strani čudovito razodeli, kako močna, kako nezaustavljiva je Božja ljubezen do grešnega človeka, danes prepevamo alelujo in z njo slavimo Boga.

Odlomek Janezovega evangelija nam je predstavil Marijo Magdaleno, ki je navsezgodaj prišla h grobu in videla, da je kamen odvaljen. Bila je še tema. Morda se je na vzhodu bolj slutila prva sled jutranje zore kakor pa prameni novega dneva. Kaj je nagnilo to ženo, da je odšla od doma ob taki uri? Kaj jo je gnalo, da se je podala h grobu svojega Rabbija? Zakaj ni ostala na varnem, za zaprtimi vrati svojega doma? Morda povrh še za skrbno zapahnjenimi, kakor so bila vrata v dvorani zadnje večerje, kjer so se skrili učenci, da bi manj čutili grožnjo razpoloženja v mestu, ki je križalo njihovega Učenika in bi se moglo z isto obsodbo lotiti tudi njih? Kaj je bilo v njej, česar v Jezusovih učencih ni bilo?

Če beremo evangelije, v resnici Marija ne obljublja nič takega, kar so obljubljali apostoli. Spomnimo se Tomaža in njegovih besed ob Jezusovi poti v Judejo. Sporočili so mu, da je Lazar umrl in Jezus se je odločil, da gre tja in ga obudi. Učenci so mu branili, saj so vedeli, da je pot nevarna, a Jezus je bil odločen. Na koncu je apostol Tomaž rekel: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Ali pa apostol Peter in njegovo slovesno zatrjevanje, da je z Jezusom pripravljen iti tudi v ječo in smrt; da je pripravljen zanj dati svoje življenje. Velike besede, velike obljube. Ko pa so vse te obljube prišle na preizkušnjo, so se razblinile kakor milni mehurček, kakor jutranja rosa na soncu. Strah je bil močnejši od dobre volje in obljub. Ostali so zaprti.

Marija ne govori o svoji velikodušnosti in zvestobi. Marija to dvoje živi. Marija je velikodušna in je zvesta, ker ljubi. Marijino ravnanje potrjuje besede Visoke pesmi: »Močna kakor smrt je ljubezen,« in besede Prvega Janezovega pisma: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah.« Marija je ravnala podobno, kot je ravnal njen Gospod. Kakor je on v ljubezni lahko rekel Očetu: »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« in je v tej ljubezni šel do konca, do besed: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha,« je tudi Marija zapustila varnost doma in šla h grobu. »Kdor ne ljubi, ostaja v smrti,« pravi sveti Janez. Marija pa je ljubila, šla h grobu in s tem začela iti naproti vstajenju in življenju, ki se ji je razodelo v vstalem Jezusu.

Dragi bratje in sestre. V teh koordinatah mora potekati življenje naše vere in aktivno krščansko delovanje v svetu. Dejstvo je, da živimo v svetu, kjer je veliko razlogov za negotovost in strah. Negotovi smo ob preseljevanju ljudstev, kakršnega v zgodovini človeštva še ni bilo. Zbegani smo ob plimi ljudi, ki bežijo zaradi tega, da ne bi postali kolateralna škoda v spopadih, kakor imajo navado reči vojaški strategi in poveljniki. Ti ljudje sami sebe ne doživljajo kot nekaj kolateralnega, to pomeni kot nekaj nepomembnega, postranskega. Njihovo življenje ni nekaj postranskega, ampak je edino, ki ga imajo. Skrbijo nas množice, ki bežijo pred sušo in pred nemogočimi življenjskimi pogoji, kjer zase ne vidijo prihodnosti, radi pa bi boljši kos kruha ali morda celo samo kos kruha. Bojimo se tistih med temi množicami, ki k nam ne prihajajo ne zaradi varnosti in ne zaradi kruha, ampak jih vodijo drugačni, zlobni nameni.

Ali se bomo prepustili strahu in ostali zaprti za vrati in zapahi naših držav, naših ustanov in vsega tistega, kar nam predstavlja varnost, ali pa bomo dovolili ljubezni, da odpre vrata in se napoti tja, kjer sicer pričakuje grob, namesto začetka trohnenja pa odkrije, da je kamen od groba odvaljen.

Prav to dejstvo je Marijo Magdaleno postavilo pred novo preizkušnjo. Ne vem, ampak predstavljam si, da je hitela h grobu, da bi tam žalovala, da bi pretakala solze in se topila v svoji bolečini. Ker pa jo je tja pripeljala ljubezen, jo je ista ljubezen odvedla naprej. Ko je odkrila, da je grob prazen, je morala k učencem, ki jih je strah hromil, da niso bili sposobni stopiti na plano, in jim povedati, da so Gospoda vzeli iz groba, ni pa vedela, kam so ga položili.

To je tudi Petra in Janeza spravilo na plano. Varnost sedaj ni bila več pomembna. Zapahi na vratih jima sploh niso prišli na misel. »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili,« je bilo močnejše od vseh bojazni in strahov. Tekla sta h grobu. Janez je, ker je bil mlajši, Petra prehitel in prišel prvi h grobu. Ni on prvi vstopil v grob, ki je bil prazen. Prvenstvo je prepustil Petru, ki je bil starejši in je imel prednost že po pravilih lepega vedenja. Ko pa je sam stopil v grob, je videl in veroval, kakor pravi evangelist Janez.

»Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili,« ostaja v človeški logiki razmišljanja. Za človeško logiko namreč grob pomeni grob, pomeni dokončnost. Ko nekoga položijo v grob, pomeni, da so ga prepustili trohnenju in propadanju, kakor ga poznamo po zakonitostih, ki jih odkrivamo ljudje.

Toda v Jezusovem grobu je bilo drugače. Zgodilo se je nekaj izjemnega. Tam ni bilo ne trupla ne trohnenja. Pozneje se je Jezus sam prikazal Magdaleni in se ji razodel kot vstali od mrtvih in jo naredil za oznanjevalko vesele novice za vse rodove zemlje.

Prej pa se je morala podati na pot. Kakor nam razodeva evangelij, to ni bilo nekakšno umirjeno sprehajanje, ampak je današnji evangeljski odlomek zaznamovan s hitenjem. Marija je hitela h grobu in potem tekla k učencem. Učenca sta tekla h grobu in ugotovila, da je vse tako, kakor jima je povedala Marija.

Bratje in sestre. Tudi mi se bomo morali podati na pot. Ne moremo uživati udobnosti svojega življenja in pričakovati, da bomo doživeli dramo Jezusovega trpljenja in smrti. Ne moremo pričakovati, da bomo obdržali vse, kar nam ponujajo različni ponudniki dobrega počutja in istočasno misliti, da nas bo svet sprejemal kot glasnike novega časa in novih odnosov.

Neizprosno zveni Jezusova beseda: Kdor »se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Po zgledu Gospoda Jezusa, ki je dal življenje, da bi mi živeli, moramo tudi mi pustiti za seboj vse, kar nas ovira na naši poti, da bomo mogli biti njegovi učenci.

Dragi bratje in sestre, odpoved zveni preprosto, a je težka in zahtevna, ko jo hočemo živeti. Tudi Jezusova odpoved vsemu, kar ni bilo Očetova volja, je bila težka in zahtevna. Vendar jo je sprejel. Zaradi Očeta in zaradi sebe. Naj ta Jezusova odločitev navdihuje tudi nas, da se bomo odločali iz ljubezni in ne iz strahu. Strah namreč človeka zveže, ljubezen pa ga osvobodi.

Od tega vstajenjskega bogoslužja nesite ljudem sporočilo vstajenja in življenja. Vedite, dragi bratje in sestre, da je ljubezen močnejša od vsakega strahu in premaga vsak strah. Upam, da se boste v vstalem Jezusu Kristusu odločili, da vas bo v življenju vodila ljubezen in ne strah. Saj ljubezen prinaša življenje, strah pa odpira vrata smrti.

Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč, v kateri naj vam nikdar ne zmanjka njegove ljubezni in bližine. Bratje in sestre, Kristus je vstal in živi. Vstanimo in živimo tudi mi. Amen.

msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit