Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Prvi kristjani so na smrt gledali, kot na »dies natalis«, rojstni dan za nebesa. To je bilo drugo rojstvo, rojstvo za večnost, ko nas Gospod pokliče, da se mu dokončno pridružimo v njegovem kraljestvu.

Danes smo tukaj zbrani, da se spomnimo naših pokojnih pastirjev, tako naših škofov, kot duhovnikov. Izbrali smo sv. Barbaro, kajti zadnji med pokojnimi duhovniki je bil g. Karel Vogrin, vaš dolgoletni pastir in naš sobrat, ki nas je z veseljem vabil k sv. Barbari in nas razveseljeval s svojim humorjem.

Molitev za naše pokojne nam daje priložnost, da se zamislimo o smislu našega življenja, tudi o smislu smrti. Misel na smrt pri mnogih ljudeh zbuja tesnoben občutek, zato iščejo načine, kako bi naredili vse, da o njej ne bi razmišljali. Mnogi smrt vidijo, kot konec vsega, kot zdrs v temo niča in pozabe.

Za nas kristjane smrt ni konec človekove zgodovine in življenja, ampak začetek novega in polnejšega življenja v občestvu z Bogom. Zato misel na smrt ne prebuja v nas občutka strahu, ampak prebuja hvaležnost Njemu, ki nam je s svojo smrtjo in vstajenjem od mrtvih odprl vrata v večno življenje.

Kristusovo trpljenje in vstajenje pomeni prehod iz smrti v življenje; ne pomeni samo upanje za naše pokojne, ampak za nje pomeni resnični prehod, kot pravi sv. Pavel v 1. Tesaloničanom: »Če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali v veri v Kristusa privedel skupaj z njim! (1 Ts 4,14).« Še bolj jasno to misel izrazi sv. Pavel v 1Kor: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživeli!« (Kor 15,22).

Vsaka smrt naših dragih je boleča, ob njihovi smrti čutimo vso bolečino. Toda ta žalost se vedno spreminja v upanje, da naše drage Bog sprejema k sebi in jih obuja k novemu, večnemu življenju.

Verovati v večno življenje pomeni hoditi po poti, ki so jo pred nami prehodili sveti in poveličani bratje in sestre, ki so vse upe polagali na Gospoda in hodili z njim, tako v radosti, kot v preizkušnjah.

V tem zaupanju smo tudi mi danes zbrani pri molitvi za naše pokojne pastirje: škofe, duhovnike, misijonarje, redovnice in redovnike, skupaj s papežem Frančiškom (prim. govor 2. 11. 2014) tudi mi izgovarjamo besede: »Bog neskončnega usmiljenja, tvoji neskončni dobroti izročamo te, ki so zapustili ta svet in prestopili prag večnosti, kjer jih ti pričakuješ očiščene z dragoceno krvjo tvojega Sina od neštetih slabosti in človeške revščine. Obrni na njih svoj milosten in usmiljen pogled in jih sprejmi k sebi!«

Ta dan je tudi dan hvaležnosti: v nas ostane tisto, kar je prežeto z ljubeznijo. Ob slovesu od naših pokojnih tem bolj začutimo, kaj vse smo prejeli po njih. Hvaležni smo jim predvsem za pričevanje, ki so nam ga zapustili in za vse dobro, kar smo po njih prejeli.

Danes nam so še posebej blizu Jezusove besede: »Jaz sem vstajenje in življenje!«To kar Jezus je, to padarja tudi nam. Zato je lahko današnji spomin na naše pokojne napolnjen s hvaležnostjo. Zato tudi danes ne objokujemo naših pokojnih, ampak se zanje zahvaljujemo. Kdor se vrne k Bogu, ta ostaja v občestvu živih, ostaja del krščanskega občestva.

Normalno je, da se nam ob grobu in ob misli na pokojne, ki so nam bili blizu orosijo oči. V srcu pa naj raste upanje, da so oni sedaj pri njem, ki je že vsem nam pripravil prostor (prim. Jn 14,2). To je prostor pri njem, ki je »vstajenje in življenje!«

Amen.

msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit