Dragi sobratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, redovnice in redovniki, še posebej pozdravljam vaju, Primož in Sebastijan, ki bosta danes posvečena v mašnika, pozdrav vajinim domačim, sorodnikom in prijateljem.
Danes, na praznik apostolov Petra in Pavla, se spominjamo njunega mučeništva. Malo nas je presenetilo berilo vzeto iz Apostolskih del, ki ne govori o Petrovem mučeništvu, temveč kako je čudežno ušel smrti. Bil je v zaporu, Cerkev pa je zanj molila in Gospodov angel ga je čudežno izpeljal iz ječe. Vse to se je zgodilo v Jeruzalemu. V Rimu, nekaj let zatem, se bo Peter zopet nahajal v ječi, Cerkev bo prav tako molila zanj, ampak tokrat ne bo čudežno rešen, obratno pretrpel bo mučeništvo.
Zakaj je Bog prvič posegel, ne pa drugič? Zakaj je bil Peter čudežno rešen, če pa bo na koncu moral umreti?
Bog je Petra v svoji ljubezni poklical in mu zaupal pomembno poslanstvo. To je poslanstvo oznanjevanja evangelija in voditi prve korake Cerkve. Na začetku je bil Peter tisti, ki ga nobena človeška moč ni mogla zaustaviti. Kakšno veselje je bilo za Cerkev, ko so videli Božjo moč, ki je bila v ozadju vsega. Ko je Peter svoje poslanstvo opravil, ga ni bilo več potrebno osvoboditi iz rok preganjalcev. Prav isto velja za apostola Pavla.
To misel najdemo že v knjigi Razodetja(prim Raz 11,3.7), kjer se govori o dveh pričah, ki sta oblečena v raševino: »ko bosta dokončala svoje pričevanje, bo zver, ki se vzdiguje iz brezna, začela vojno proti njima, ju premagala in ubila«.
Za Petra in Pavla mučeništvo ni bil poraz, ampak znamenje največje povezanosti z njim, katerega sta oznanjala. To je Vstalega Gospoda. Poslanstvo Petra je bilo, da potrdi brate v veri, ne samo z besedo, ampak s svojo zvestobo do konca. Njuna smrt je bila za mlado Cerkev potrdite v veri in veselje, da jima je Bog dal moč, da sta v najtežjem trenutku bila najmočnejša pričevalca.
Ni lahko v trpljenju videti božji prst, kajti nasprotniki slavijo zmago. Mnogim se zdi, kot, da je Bog nanju pozabil. Toda oba, tako Peter in Pavel sta imela osebno izkustvo, kolikokrat sta bila deležna božje ljubezni in moči. Zato sta bila polna vere in zaupanja, da bosta tudi iz te preizkušnje izšla, kot zmagovalca.
Mučeništvo prvakov med apostoli nas vabi, da pogledamo na svojo prehojeno pot vere. Kolikokrat smo tudi mi osebno doživeli, kako se nas je milostno dotaknil, nam dal moč, ko smo obupovali, nam pokazal pot, ko nismo vedeli kako naprej.
Draga novomašnika Primož in Sebastijan, ko se prebiral vajino pripovedovanje poti k duhovništvu, sem začutil, da se je nad vsakim od vaju v določenem trenutku zaustavilo Božje oko in sledilo je povabilo. Ne samo, da vaju je poklical, dal vama je tudi pogum, da se nista ustrašila pred težkim in odgovornim poslanstvom. V tem vajinem odgovoru na božji klic sta bila opogumljena z neštetimi primeri, ki jih najdemo v Svetem pismu. Na misel mi prihaja Abraham, oče naše vere, ko ga Bog pokliče:«Ne boj se Abraham! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko« (prim 1Mz 15,1), ali pa prerok Izaija:«Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj!«( prim Iz 43,1).
Tudi vaju je Gospod izbral, ne zato, da bi ustvarjala kariero, ampak, da bi mu služila. Odrešenje, ki nam ga Bog želi podariti je zastonjski dar. Ne moremo ga kupiti. Bog nas rešuje zastonj, ne zaračunava nam. To pričakuje tudi on nas, ki nas je poklical.
Zastonjskost je ena od osnovnih drž, ki nas mora spremljati, kajti samo tako bodo lahko ljudje v nas prepoznali, da smo pravi pastirji Cerkve.
Živimo v času tržne logike:«daj- dam« in tudi mi lahko hitro zapademo v to logiko:«Gospod, če ti storiš meni to, ti bom jaz dal to«.
Na ta način se mi hitro čutimo, kot uslužbenci, ki naredijo, to kar , je potrebno, potem pa živimo »svoje življenje«.
Naše služenje Gospodu in ljudem mora odražati to, da dajemo to, kar smo tudi mi zastonjsko prejeli. To je tisto pravo življenje v svetosti, ko je naše srce vedno bolj odprto in pripravljeno za nov dar.
Da bomo to zmogli so potrebne tri drže, kot nam jih svetuje papež Frančišek:
- Biti človek molitve. To je prva naloga škofa in duhovnika. Tu se gradi in raste prijateljstvo z Bogom. Tu prejemamo moč, ko omahujemo, ko se srečujemo s situacijami, ki nas preraščajo. V molitvi prejemamo luč, ki nam sveti tudi v temni noči, ko ne vemo več, kam in kako? V molitvi se vedno bolj poistovetim z Gospodom, tako moje besede in dejanja vedno bolj odsevajo Gospodovo držo, njegovo dobroto in usmiljenje.
- Odgovornost pri poklicanosti k oznanjevanju evangelija. Gospod nas kliče v duhovništvo, da bi bili njegove priče pred svetom, da bi posredovali veselje evangelija vsem ljudem. To je razlog našega življenja. Nismo mi lastniki tega veselega sporočila, niti ustvarjalci božjega. Mi smo VARUHI in PODELJEVALCI tistega, kar nam je Bog po svoji Cerkvi zaupal. To pa pomeni veliko odgovornost, ki zahteva dvoje PRIPRAVO in VESTNO IZPOLNJEVANJE. Velikokrat mi duhovniki na to pozabimo in vse postaja vedno bolj neka rutina, ko pa se to zgodi, se naenkrat počutimo, kot neki funkcionarji.
- Ponižnost- sv. Pavel pravi, »kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (prim 2 Kor 12,10), ko sem ponižen, iskren pred Bogom, takrat lahko črpam moč, da lahko grem v srečanje z ljudmi. Ko sem združen s Kristusom, takrat lahko prinašam »nežnost« Boga in njegovo »človekoljubnost«.
Papež Frančišek veliko govori o Cerkvi na izhodu. Evangelij nam ves čas govori o Jezusu, ki je na poti, sredi ljudi, sredi množic. Želel je biti blizu ljudem, njihovim težavam in bolečinam. Po drugi strani pa ga vidimo tudi, kako se je umikal v samoto, k molitvi, da je bil eno z Očetom.
Papež Frančišek pravi, da se boji »statičnega duhovnika«, ki ima vse rešitve in vse odgovore, vse strukturirano, vse kot nek podjetnik. Duhovnik mora biti vedno odprt za delovanje Sv. Duha, pripravljen na presenečenja. To pa je možno, če smo na eni strani ljudje srečevanja z ljudmi in na drugi strani ljudje molitve, ki nam pomaga, da lahko razločujemo in prepoznavamo božja znamenja.
Draga novomašnika želim vama, da bi znala biti človeka srečevanja, človeka poslušanja in razločevanja. V evangelijih vidimo, da je Jezus svoje življenje živel, kot »biti poslan od Očeta«, nikoli se ni vezal na strukture ampak na odnose, in ljudi je želel vodi v Odnos z Bogom, da bi ta odnos potem bil osnovo tudi njihovih medsebojnih odnosov.
Danes mo na vsakem koraku deležni označevanja duhovnikovih slabosti, od tega, da nam gre samo za denar, da izkoriščamo druge namesto, da bi jim služili, da se je nekaj naših sobratov pregrešilo v odnosu do mladoletnih…
Vse to v nas duhovnikih ustvarja neko negotovost, zbeganost, strah… Kje je pot rešitve? Papež Frančišek nam svetuje »duhovniško bratstvo«. Pomembno je, da se duhovniki družimo, se pogovarjamo, poslušamo, skupaj molimo, skupaj obedujemo, imamo kakšen šport.
Draga novomašnika, Gospod vaju je izbral, ker ima svoje načrte z vama, ker po vama želi nadaljevati svoje delo odrešenja. Bodita tega vesela in hvaležna za ta zastonjski dar.
Papež Frančišek v svojo Apostolski spodbudi »Veselje evangelija« (VE 83), nas vabi k veselju, kajti kristjan je človek veselja in ne žalosti. Ne pustita si vzeti tega veselja. Vzor tega pravega veselja je Nebeška Mati Marija, zato ker nam je »rodila« in s tem v ta svet prinesla največje veselje, Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Naj vaju tudi ona vzame v svoje varstvo in naj vajini srci napolni z veseljem in vaju nauči zahvaljevati se za vse, kar vama Gospod podarja.
Draga novomašnika Primož in Sebastijan, v tem novem poslanstvu se zavedajta svoje krhkosti in ostanita odprta za Božje darove, da vaju bo lahko dosegala Božja moč tudi v času težav in preizkušenj!
Naj vaju na tej duhovniški poti spremlja tudi priprošnja in vzgled našega blaženega A.M. Slomška, ki je pred 160. leti prenesel škofijski sedež v to našo stolnico in ga je pred 20. leti za blaženega proglasil sedaj že sv. papež Janez Pavel II.
Amen.
Msgr. Alojzij Cvik
Mariborski nadškof metropolit
