Dragi sobratje v škofovski službi,
dragi duhovniki in stalni diakoni, bogoslovci
dragi bratje in sestre!
I.
Krizmena sv. maša je dan, ko smo duhovniki zbrani ob oltarju in se polni veselja zahvaljujemo Bogu za dar duhovništva, ki smo ga prejeli. Vsa Cerkev se danes zahvaljuje Gospodu za duhovnike, služabnike Jezusa Kristusa in Božjega usmiljenja.
Pri krizmeni maši bomo danes blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sv. krizmo. V teh svetih oljih se zrcali celotno duhovno poslanstvo Cerkve ter moč in sijaj naše duhovniške službe.
Z blagoslovljenim krstnim oljem bodo zaznamovani naši novokrščenci. V krstnem olju je skrita vsa pastoralna skrb Cerkve: od uvajanja otrok v krščanstvo, do poučevanja mladih o veri, pri verouku, doma v družini, v župniji, pri bogoslužju, v veroučni učilnici, na duhovnih vajah, oratorijih in podobno.
Blagoslovili bomo bolniško olje, ki je znamenje, da nam je Bog blizu in da nas po tem nebeškem zdravilu varuje na duši in na telesu. V tem olju je skrita pastoralna skrb za naše bolnike, invalide, starejše, trpeče in umirajoče. Bolniško olje nas spominja na telesna in duhovna dela usmiljenja, na naše poslanstvo v Karitas in v drugih dobrodelnih ustanovah.
Najbolj slovesno pa bomo danes posvetili sv. krizmo, dišeče olje, s katerim se mazilijo novokrščenci, birmanci, diakoni in novomašniki. S posvetitvijo sv. krizme bomo prosili za vse, ki bodo letos po krstu postali Božji otroci, za letošnje birmance, za naša dva diakona in novomašnika iz minoritskega reda, ki bodo zaznamovani z milostjo zakramenta svetega reda, in sicer v ponedeljek, 25. junija letos, tukaj v naši stolnici.
II.
Dragi duhovniki, vesel sem, da se lahko danes pri krizmeni maši z vami veselim svojega duhovniškega posvečenja. Biti duhovnik danes, je težka in odgovorna naloga. Bog nas je poklical po imenu, da odrinemo na globoko, zaupajoč njegovi besedi. Gospod je zvest in nas ne zapušča. Od tod izhaja zahteva, da pokažemo večji zagon v duhovniškem poslanstvu znotraj krajevne Cerkve. Duhovnik je služabnik Kristusa, da bi v njem, po njem in skupaj z njim postal služabnik ljudi. Obudimo danes v sebi iskreno hvaležnost, da nas je Gospod poklical v svojo službo.
Svet v katerega smo poslani se zelo spreminja. Zaznamovan je s krhkostjo in ranljivostjo človeka. V odnosu do duhovnika je svet pogosto sovražen in krivičen. Miselnost sveta, da je duhovnik nepotreben, je skušnjava, ki najeda tudi naša srca. V določenem pogledu smo duhovniki v celoti deležni uspehov in polomov, ki jih doživljajo vsi ljudje. V resnici pa smo Božji možje, posvečeni, da bi svetu prinesli dušo. Zato se od vsakega duhovnika zahteva, da je glede hitrih sprememb v svetu zares preroško prebujen in ves potopljen v Kristusa.
Tudi danes ljudje, veliko pričakujejo od duhovnikov. Želijo si, da bi jih duhovno vodil in povezoval, da jim bo razlagal Božjo besedo, delil zakramente in jim pomagal duhovno rasti. Kdor bo vztrajno poslušal Gospoda in prisluhnil tudi bratom in sestram, bo malo po malo postal sposoben biti »človek občestva, voditelj in služabnik vseh« (Dal vam bom pastirjev, 18). Takega duhovnika, ki je podoba navzočnosti zgodovinskega Kristusa, potrebuje svet, ki se spreminja.
Ko se torej zahvaljujemo Bogu za dar duhovniškega posvečenja, ohranimo v svojih srcih živo veselje in sveti ponos, da pripadamo krajevni Cerkvi, ki je skupnost misijonarskih učencev. Duhovnik, ki resnično ljubi krajevno Cerkev ni zgolj uslužbenec, ki opravlja neko nalogo, ampak je »učenec Jezusa Kristusa« in »služabnik evangelija« (Veselje evangelija, 24).
III.
Predragi bratje, ko danes obhajamo slovesno krizmeno mašo, se vam želim zahvaliti za vaše duhovniško pričevanje.
Moja prva misel je namenjena (nad)škofom in duhovnikom, ki jih zaradi starosti, bolezni in drugih težav danes ni med nami. Vsem sporočam svojo bližino in jim obljubljam molitev.
S posebno hvaležnostjo se obračam k vam, dragi duhovniki, župniki in dekani, ki ste danes tukaj zbrani. Hvaležen sem vam, za vaše nesebično služenje, za vašo zvestobo, odgovornost in požrtvovalnost s katero opravljate svoje poslanstvo. Vsi ste moji najožji sodelavci in bratje.
Veliko hvaležnost čutim tudi do vas mladi duhovniki, ki začenjate svojo duhovniško pot. Želim biti vaš oče in spremljevalec. Vsak izmed vas naj čuti, da ga spremlja moj pogled, da ga podpira moja roka in krepi moja beseda. Hkrati pa vas prosim, da skrbite za svojo duhovniško identiteto in negujete svoje duhovno življenje. Mnoge nevarnost prežijo na vas. Blaženi Slomšek pravi: »Kdor duhovno ohladi, se hitro izgubi«. Zato cenite naša duhovniška srečanja, skrbite za osebno duhovno spremljanje in redne duhovne vaje.
S hvaležnostjo se obračam tudi na vas stalni diakoni. V naši nadškofiji vas je trenutno toliko, kot je prstov na moji roki. Kmalu se vam bodo pridružili še drugi, ki se že vrsto let skrbno pripravljajo na diakonsko službo. Povežite se med seboj in postanite močna diakonska družina. Tudi duhovniki naše nadškofije se vas veselijo. Počasi spoznavajo neprecenljivo vrednost vašega služenja, zato bodo kmalu na vaša ramena preložili marsikatero pastoralno skrb, da se bodo sami lažje posvetili duhovniškim nalogam, še posebej oznanjevanju evangelija in spovedovanju.
S hvaležnostjo se oziram tudi na sedem naših bogoslovcev. Blaženi Slomšek je bogoslovce rad imenoval »mladike« škofije. Hvala za vaš pogum in veselje. Zvesto hodite po poti, na katero vas je poklical Gospod. V času vaše vzgoje skrbite za svojo duhovno, človeško, teološko in pastoralno rast. Strah, negotovost in skrite mladostne rane lahko premagate samo z bližino vaših vzgojiteljev, ki so dobri duhovniki in skrbno izbrani, da vas spremljajo kot duhovni očetje. Zato jih radi poslušajte in ubogajte.
Ob tem ne smem pozabil niti duhovnikov, ki so zapustili duhovništvo. Nekateri so ostali sami, drugi pa so se poročili in skrbijo za svojo družino. Tem našim bratom obljubljam svojo skrb in molitev. Tudi vas duhovnike prosim, da jim pomagamo, da bodo živeli, kot dobri verniki.
IV.
Dragi duhovniki. Sedaj, ko sem izrazil hvaležnost za vaše duhovniško pričevanje, želim v vaših srcih znova zanetiti ogenj veselja in zavzetosti za naše skupno delo. Pred nami so težki časi. Še posebej, ko opažamo, da je vedno večje pomanjkanje duhovnih poklicev, da se krči število vernikov in da med ljudmi usiha živa vera. Vsi smo priče velikih pastoralnih sprememb. Papež Frančišek nas vabi k večji odprtosti in drzni pastorali. To ne pomeni, da delo, ki ga že opravljamo ni dobro. Še naprej bodimo zvesti oznanjevalci evangelija in skrbni delivci zakramentov. Svoje srce pa odprimo še za ljudi, ki živijo v mejnih položajih: bolni in trpeči, ubogi, priseljenci, številni ljudje, ki s težavo najdevajo razloge za nadaljnje življenje in so na robu obupa, družinam, ki so v krizi in v gmotnih ter duhovnih težavah. Pustimo kdaj »pridno čredo« v staji in iščimo »izgubljeno ovco«. Ne zadovoljimo se samo z majhno oltarno skupnostjo. Vrzimo mreže tudi na drugo stran našega »čolna«. Naša krajevna Cerkev mora postati odprta »Očetova hiša«, da bo prijeten dom za vse ljudi, še posebej za tiste s težkim življenjem, kot so poročeni samo civilno ali so ločeni in ponovno civilno poročeni ali preprosto živijo skupaj. Vsi ti trkajo na naša srca in nas izzivajo, da bi svoje srce odprli za »pastoralno spreobrnjenje« (Veselje evangelija, 201). Od nas se ne zahteva nič drugega, kakor da strnemo vrste, si podamo roke in skupaj, kot en mož, delajmo za blagor duš.
V želji, da pomazilimo svoj obraz in brez tarnanja nadaljujemo svoje duhovniško poslanstvo, vas želim ponovno spomniti na tri prednostne naloge, ki nam vlivajo moči za naše duhovniško pričevanje. Najprej želim omeniti »dan duhovniškega posvečenja« ali »dies sanctificationis«. Letos ga bomo kot metropolija obhajali v sredo, 13. junija na Ptujski Gori pri Mariji Zavetnici s plaščem. Želim, da se tega dneva vsi udeležite. Naj nas dan spomina na naše mašniško posvečenja poveže in naredi za eno veliko duhovniško družino.
Na drugem mestu so »duhovniški dnevi na Pohorju«. Ti dnevi že nekaj let krepijo našo duhovniško bratstvo. Letos jih bomo zopet obhajali v mesecu novembru. Prosim vas, da modro premislite svojo župnijsko pastoralo, da se nam boste lahko vsi pridružili.
Na tretje mesto pa postavljam »letne duhovne vaje«, ki jih naj vsak duhovnik opravi sam ali skupaj z brati. To so trije močni stebri, ki gradijo naše duhovniško bratstvo. Ponovno trkam na vaša srca in vas vabim, da jih sprejmete, kot velik zaklad, ki nas bogati in povezuje.
Tem trem stebrom pa letos dodajam še četrtega: to pa je skupno »duhovniško romanje«. Papež Frančišek pravi, da so duhovniška romanja »drobna semena prijateljstva«. K tej odločitvi ste me spodbudili tudi dekani. Skrbno sem namreč prebral vaša poročila z zadnje duhovniške rekolekcije v mesecu marcu. V teh poročilih je večkrat zapisana želja duhovnikov po bratskem druženju. Zato vas dragi duhovniki vabim na prvo skupno duhovniško romanje, ki bo konec avgusta. Za prvo skupno romanje sem izbral sveto mesto Rim. Bolj kot izbira kraja je pomembna vsebina. Program je tako sestavljen, da se bomo lahko med seboj še bolj povezali in si zaupali svoje veselje in duhovniške skrbi.
Za vse te prednostne naloge, skupaj z menoj, skrbi skupina duhovnikov, ki sem jih izbral na predlog Duhovniškega sveta. Z veseljem sprejmite njihova vabila in spodbude, da bo bolj učinkovito naše duhovniško - pastoralno delovanje.
Dragi duhovniki! Morda sem do sedaj premalo storil za naše povezovanje. Po svojih močeh se trudim in iščem načine, kako vam biti bližje in kako vam biti v večjo oporo pri vašem poslanstvu. Danes vam ponovno obljubljam svojo bližino in očetovsko skrb.
V.
Ob sklepu mojega razmišljanja se obračam še k vam, dragi verniki. Prosim vas, molite za nas. Molite skupaj z nami za nove duhovne poklice. Samo tako bo naša krajevna Cerkev rodovitna »Očetova hiša« in bogata v duhovnih poklicih. Radi imejte svoje dušne pastirje. Težki časi trkajo tudi na vaša srca. Po svojih močeh pomagajte duhovnikom in velikodušno prevzemajte skrb za razna župnijska opravila, naloge in službe.
Naša skupna prizadevanja pa naj spremlja priprošnja blaženega Antona Martina Slomška in presvete Device Marije. Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit