Nekateri pri nas današnji dan imenujejo »dan mrtvih«, v Cerkvi pa obhajamo praznik vseh svetih. S tem praznikom Cerkev želi naš pogled usmeriti proti cilju našega zemeljskega romanja.

Cerkev je v svoji zgodovini za svete razglasila več deset tisoč ljudi. Poleg teh, pa se danes spominjamo neštetih, ki niso bili deležni tega priznanja, vendar verujemo, da so pri Bogu. Na današnji praznik vseh svetih se spominjamo tudi teh neimenovanih mož in žena, ljudi, ki so tiho služili in darovali svoje življenje Bogu.

V duhu naše vere, smemo upati da so med svetimi tudi tisti, ki smo jih poznali in smo bili z njimi povezani. Bog je videl njihovo zvestobo in spoznal, da so njega vredni. Zato jih danes lahko vidimo med svetimi.

Zadnja knjiga Sv. Pisma, Knjiga Razodetja, iz katere smo danes prebrali prvo berilo, nam predstavi nepregledno množico, ki je nihče ne more prešteti, iz vsakega naroda in jezika… Ta množica je zbrana v Novem Jeruzalemu, ki predstavlja večnost. Tam je prostor za vsakega od nas in Cerkev želi, da bi ta Novi Jeruzalem imeli vedno pred seboj.

Vsak od nas se v tem našem življenju giblje med dvema poloma: živeti to življenje samo zase ali živeti za druge.

Na eni strani nam vsakdanje življenje nalaga, da vsi poskrbimo zase. Radi bi si tudi marsikaj privoščili, marsikdaj bi morda radi uživali, kolikor se le da. Hkrati vsi doživljamo, da človeka zgolj skrb za to zemeljsko življenje notranje ne zadovolji in ne nasiti. Človek ostaja kljub vsemu, kar si je pridobil, globoko v sebi nepotešen. In na koncu še usoda smrti, ko moramo zapustiti vse, kar smo v vseh letih svojega življenja nabrali.

Ta konec, za katerega ne vemo ne dneva, ne ure, nas navdaja z negotovostjo in mnogokrat tudi s strahom.

Današnji praznik pa nam sporoča, da smrt ni konec, ampak začetek tega, po čemer smo hrepeneli in iskali.

Jezus nam povsem jasno pove, da naš Bog ni Bog mrtvih, ampak živih (prim. Lk 20,38).

Že v knjigi Modrosti lahko najdemo čudovit stavek: »Ti prizanašaš vsemu, ker je tvoje, Gospod, ljubitelj življenja« (prim. Mdr 11,26).

Ta navdihnjen stavek nam pove, da je Bog tisti, ki ljubi življenje. Ni nas ustvaril za smrt, ampak za življenje. In to naše življenje dobi svojo polnost in svojo izpolnitev v svetosti.

Kaj je svetost, pa nam je najlepše pokazal Jezus sam. Svetost pomeni biti v vsem podoben Jezusu Kristusu. Bistvo svetosti je v ljubezni. To pomeni, da Boga ljubim bolj, kot vse drugo in bližnjega bolj, kot samega sebe.

Svetost je cilj vsakega izmed nas. Tega cilja pa ne moremo doseči sami, s svojimi močmi, temveč je svetost Božji dar in rezultat našega odgovarjanja na ta dar. Gre za življenje v polnosti, h kateremu je vsak od nas povabljen, da ga živi v veri in v polnem odnosu z Bogom.

Papež Frančišek poudarja, da je bistvo svetosti naše odgovarjanje na Božji dar. Zavest, da smo obdarovani namreč človeka spodbuja k odgovornosti in k nenehni zavzetosti, da Božje darove skušamo prepoznavati in posnemati Boga, ki je dober do vsakega izmed nas.

V drugem berilu, smo slišali trditev, da smo Božji otroci. Če pa smo Božji otroci, moramo izžarevati to svoje bistvo, kar se kaže, če bližnji iz  našega življenja lahko prepoznavajo Božjo podobo in dobroto nebeškega Očeta.

Prizadevati si za podobnost Bogu, to ni beg od zemeljskega, v neke nebeške daljave, ampak ta podobnost, ko postane v mojem odnosu do Njega in do bližnjega vidna, na najodličnejši način izpolnjuje moje življenje in me osrečuje.

Zato smo po Jezusovi blagrih vsi izzvani. Blagri so namreč Jezusova dopolnitev postave. Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor krotkim, blagor lačnim, pravičnosti, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor tistim, ki delajo za mir, blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo o vas, lažnivo govorili…

Te Jezusove besede nas morda navdajajo s strahom, ker čutimo, da jih premalo uresničujemo. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da če ne vstopimo v to logiko blagrov, ostajamo od Boga oddaljeni.

Jezus je namreč, kot pravi pismo Filipljanom, »sam sebe izpraznil in bil po zunanjosti kakor človek«. Bil je ubog, jokal je, bil je preganjan zaradi pravice in pravičnosti, bil je lačen in žejen: živel je blagre od prvega do poslednjega, ker je bil usmiljen, kakor je usmiljen nebeški Oče.

Današnji praznik vseh svetih nam tako daje priložnost za razmislek o lastnem življenju. Sprašuje nas, ali morda samo iščem, kako bi imel še več, ali pa poskušam izstopiti iz sebe in se podati na pot k bližnjemu.

Šele, ko naredimo ta korak, ko poskušamo nekaj storiti za drugega, ko postanemo koristni za drugega, odkrijemo, da je v darovanju, v ljubezni tista pot , ki nam jo Jezus danes ponuja v evangeliju, to je pot, ki jo je med nami živel Jezus, Božji Sin in nam jo je zapustil v blagrih.

Tukaj nam prihajajo naproti svetniki s svojim življenjskim vzgledom. Še posebej je primerno, da pomislimo na tiste svetnike, ki so nam bližje: npr. blaženi Carlo Acutis, najstnik, mladenič, sodobnik naših mladih, rojen 1991, umrl 2006, ki je pri 15 letih umrl za levkemijo. Zaradi njegovega globokega odnosa z Bogom, žive vere, dobrodelnosti in čudežev, ki so se začeli dogajati po njegovi smrti, so ljudje v njem hitro prepoznali njegovo svetost. Hkrati so začeli izkušati, da se po njegovi svetosti tudi sami bližajo Bogu, ko se mu priporočajo. Cerkev ga je za blaženega razglasila oktobra 2020.

Ko je bil v bolnišnici je Carlo Acutis svojo bližajočo se smrt doživljal, kot svojo selitev v večnost. Svojo mamo je takole tolažil: »Mama, rad bi zapustil to bolnišnico, ampak vem, da je ne bom zapustil živ. Ampak poslal ti bom znamenje, da sem pri Bogu.«

V bolnišnici je tudi veliko razmišljal o svoji prehojeni poti, o kateri pa ni imel večjih obžalovanj, saj pravi: »Umiram mirno, ker v vsem svojem življenju nisem zapravil niti minute za stvari, ki Bogu niso všeč.«

Bolečine zadnjega tedna so bile nepopisne, a Carlo v tej zadnji preizkušnji pokaže, da njegova vera ni živa le v trenutkih, ko mu je lepo, ampak ga spremlja tudi v trpljenju. Zdravstveno osebje  ga opisuje kot najbolj potrpežljivega pacienta, ki so ga kdaj srečali. Na vprašanje, ali ga hudo boli, je navadno odgovoril: »So ljudje, ki trpijo veliko bolj od mene.«

Tudi pot svetnikov ni bila posuta samo z rožicami. Obratno, tudi oni so se srečevali s težavami in preizkušnjami. Toda vztrajali so, niso klonili, izročali so se v Božje roke.

Papež Frančišek na vprašanje, kdo so svetniki, odgovarja: »Kot prvo: niso se rodili svetniki. Bili so ljudje, kot mi. Živeli so prav takšno življenje, kot ga živimo mi. Razlika je v tem, da, ko so spoznali in doživeli Božjo bližino in njegovo usmiljenje, so na to celostno odgovorili. Dali so se na razpolago Bogu, vsak čisto v svojem poslanstvu, v katerem so gledali samega Božjega Sina, ki jim kaže pot in jim daje moč…«

Papež Frančišek zaključuje: »… svetniki so tisti, ki so bili polni Boga in so to bližino širili navzven«.

Svetost torej ni nekaj, kar bi bilo samo za izbrane. Mnogi kristjani danes mislijo: »To ni zame!« Zanimivo, da so se prvi kristjani imenovali »sveti«, kar jasno razodeva, da so se zavedli tega poklica. Mogoče se bojimo svetosti, ker čutimo, da je med našim življenjem in tistim, ki so ga živeli svetniki prevelik prepad.

Praznik Vseh svetih nas vabi, da bi ponovno odkrili Božje otroštvo in se ga veselili.

Danes se Bogu zahvalimo, da nam omogoča, da lahko rastemo v svetosti.

Pa tudi, da bi to Božje otroštvo odkrivali okoli sebe, v svojih bratih in sestrah in tudi v vseh, ki so živeli pred nami in so si prizadevali, da bi ob vseh napakah in pomanjkljivostih, vendarle živeli Jezusove blagre.

Vse naše drage sestre in brate, ki so že v Božji slavi, ki so že na cilju romarske poti, danes prosimo, naj  bodo naši priprošnjiki pri Bogu in naj nam pomagajo, da bi zmogli živeti blagre v našem vsakdanjem življenju.

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl

Mariborski nadškof metropolit