»Bodi svetloba!«
Velikonočna vigilija se začne z lučjo, ki jo predstavlja velikonočna sveča. Prva beseda, ki jo Bog spregovori v Svetem pismu je: »Bodi svetloba« (prim 1Mz 1,3). To je tudi prva beseda, ki jo Bog spregovori v zgodovini odrešenja. To je beseda, ki preganja noč. To besedo je Bog večkrat ponovil in tudi v zadnjem poglavju, v zadnji knjigi Svetega pisma, v knjigi Razodetja najdemo zapisano: »Noči ne bo več in ne bodo potrebovali ne luči svetilke, ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov« (prim Raz 22,5).
Bog ne samo, da izgovarja besede o luči, ampak je on sam Luč.
V našem iskanju Luči ljudje dostikrat tavamo v temi. To temo predstavljajo naše slabosti, preizkušnje, trpljenje. Lahko bi rekli, da potujemo med nočjo in dnevom. Je pa res, da tema ne more povsem zasenčiti dneva, četudi se nam kdaj zdi ali doživljamo, kakor da noč nima konca. Ravno v takšnih trenutkih je Bog tisti, ki nam izgovarja svojo prvo besedo, ki je pa hkrati tudi njegova zadnja beseda: »Bodi svetloba!«
Berila, ki smo jih danes poslušali, želijo poudariti to zmago Luči. To lahko spoznamo v čudežni rešitvi iz Egiptovske sužnosti, katere je bilo deležno izvoljeno ljudstvo. Tema iz katere jih Bog rešuje je tudi njihov strah, v njihova nevera in premajhno zaupanje v Božjo moč.
Bog, ki je naš Stvarnik izgovarja svojo besedo: »Bodi svetloba«! S to besedo nam želi povedati o svoji stvariteljski veličini in nam kaže pokazati, »da njegove misli, niso naše misli, in naša pota, niso njegova pota« (prim Iz 55,8).
Prerok Baruh nas vabi, da hodimo po poti Boga, kajti to je pot luči in miru: »On, ki pošilja luč in ta odide, ki jo pokliče nazaj in mu je s trepetom pokorna« (prim Bar 3,34-35).
Prerok Ezekiel Božjo besedo imenuje besedo luči in vstajenja, ki nam podarja »novo srce in novega duha v našo notranjost« (prim Ezk 36,27).
Svojo besedo luči spregovori nebeški Oče tudi v temi Jezusovega groba. Po pripovedovanju evangelista Marka, so žene »prvi dan tedna šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo« (prim Mr 16,2). Sonce je že vzšlo, kajti Jezus je že premagal smrt.
Na začetku današnjega bogoslužja velikonočne vigilije, ko smo prižgali velikonočno svečo, smo ob njej prižgali tudi naše svečke. Kristusova luč ni osvetlila samo temno noč smrti, ampak je osvetlil tudi nas. To nas spomni, da smo v krstni vodi tudi mi postali deležne sadov velike noči. Ko postanemo božji otroci, postanemo otroci luči, otroci dneva in ne otroci noči.
Jezus nas, kot svoje učence, vabi: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (prim Mt 5,16).
Jezus svoje učence vedno znova vabi, da bi bilo naše življenje takšno, da bo iz naših dejanj odsevala luč vere in zaupanja v Boga. Ne, da se kažemo, dokazujemo, ampak, da je naše življenje pričevalno, takšno, ki govori o Božji besedi, ki v nas prebiva in rojeva svoj sad.
Vzhodni kristjani imajo običaj, da z obhajanja velikonočne vigilije vračajo domov s prižganimi svečkami.
Tudi mi nocoj, se s prižgano svečko v naših srcih, ta svečka je naša vera, ki se ob praznovanju velike noči okrepi in utrdi, vrnimo domov, v naše družine, v naša okolja, da bo temo sveta razsvetljevala luč naše vere. Vstali Gospod je luč, ki nikoli več ne ugasne in to je naše upanje in naše veselje!
Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit
