Dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, liturgični sodelavci, dragi bratje in sestre!

Osrednja novica velikonočnega jutra je: »Kamen je odstranjen od groba«. Velikonočno sporočilo se začne z določitvijo časa. Bilo je »prvi dan tedna«, navsezgodaj, ko je bila še tema. Težko si predstavljamo ženo, ki se sama poda, že zgodaj zjutraj, še v temi, h grobu. Po drugi strani pa tudi, kako govoriti o jutru, ko pa je še popolna tema?

Evangelist Janez z izrazom »še v temi« želi podčrtati stanje v katerem so se nahajali učenci po Jezusovi smrti. Porušil se jim je svet, znašli so se v temi, kajti luč evangelija, ki jim jo je Jezus tri leta oznanjal, je z Jezusovo smrtjo na križu, zanje, tako se je zdelo, dokončno ugasnila.

Marija Magdalena je videla, da je bil kamen na velikonočno jutro odvaljen od groba in grob prazen. Takoj je pomislila, da je nekdo odnesel Jezusovo mrtvo telo.

Edina stvar, ki je še ostala, je prazen grob. Marija Magdalena ne vstopi v grob, ampak takoj teče k učencem. Njeno sporočilo učencem prinaša dodatno negotovost: »Gospoda so vzeli iz groba!«

Hitrost, ki jo je čutiti pri Mariji Magdaleni, spodbudi tudi Petra in še drugega učenca, da tudi onadva hitita in tečeta h grobu. Drugi učenec pride prvi h grobu, se vanj skloni in vidi povoje, ki so ležali tam, vendar dá Petru prednost, da on prvi vstopi v grob. Ta vidi povoje in tudi prtič, ki je bil prej na Jezusovi glavi, a je bil sedaj posebej, zvit na drugem mestu.

Ena stvar postane ob vsem tem jasna: ni se moglo zgoditi, kakor je sklepala Marija Magdalena. Če bi Jezusovo telo iz groba njegovi nasprotniki ukradli, nebi prej odstranili povojev s telesa in prta z glave, in vsega tega še tako skrbno zložili.

Ko vstopi v grob drugi učenec, tisti, ki ga je Jezus ljubil, in vse to vidi, veruje. Povoji ga takoj spomnijo na obuditev Lazarja (prim. Jn 11,44). Ko je umrli in obujeni Lazar prišel iz groba in je imel noge in roke povezane s povoji in njegov obraz je bil povit s prtom.

Evangelist nam želi s tem povedati, da vsi Jezusovi čudeži dobijo svoj polni pomen šele z njegovim vstajenjem.

Čudeži, ki jih je Jezus storil, nam pomagajo videti Božjo slavo in utrjujejo vero, da je on tisti, ki ga je Oče poslal.

Sedaj, pred praznim grobom, ko so pred učencema povoji in prtič, ki več niso na mrtvem Jezusovemu telesu, ampak vse to pričuje o Božji slavi, ki se je razodela v Jezusu. Jezus je postal zmagovalec nad smrtjo. On je edini, ki tudi nam lahko podari večno življenje, saj je v njem očitno polnost življenja, ki ga dviga celo nad smrt.

Znamenja velike noči, ki jih učenci vidijo: prazen grob, povoji in prtič, za ostale učence, razen za apostola Janeza, še niso dovolj prepričljivo znamenje, da bi se tudi njim odprle oči vere v vstalega Gospoda. Potrebno bo še osebno srečanje z Vstalim in potreben bo dar Sv. Duha.

Peter in Janez nam predstavljata dve poti do velikonočne vere. Vse se je pri obeh apostolih začelo z izrednimi znamenji in začudenjem. Za apostola Janeza je bilo to dovolj. Ob vsem, kar je videl, veruje v Jezusovo vstajenje. Apostol Peter pa je potreboval poleg spoznanja o Jezusovem praznem grobu še osebno srečanje z Vstalim. A iz src obeh je bila pregnana tema, ko sta spoznala in sta mogla verovati.

Videti znamenja, poslušati Božjo besedo in pričevanja tistih, ki so se osebno srečali z vstalim Gospodom, vse to je tudi za nas pot, da tudi mi duhovno spregledamo in vedno bolj in tudi globlje razumemo velikonočne skrivnosti.

Vloga tistih, ki so z Jezusom jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih, je zelo pomembna za nas in za naše verovanje. Biti kristjan namreč pomeni, sprejeti pričevanje apostolov. V apostolih moramo vedno bolj prepoznavati prve in tudi najbolj pristne priče Jezusovega vstajenja.

Praznovanje velike noči je zato vabilo vsakemu od nas, da bi si prizadevali iskati sledi vstalega Gospoda danes, tu med nami. To pomeni iskati znamenje upanja, ki so tudi v našem času močnejša od vsakega pesimizma, s katerim se prav tako dan na dan soočamo. Kot velikonočni kristjani tako verujemo, da je resnica o Jezusovem vstajenju močnejša od nasilja, ki je vse prevečkrat prisotno med nami; močnejša od sovraštva, ki nas deli na ene in druge. Če smo torej Jezusovi učenci in verujemo v njegovo vstajenje  potem, iščimo predvsem to, kar nas povezuje, nam vsem vliva upanje in nam kaže pot v lepši jutri.

Verjamem, da je dogodkov in ljudi, ki budijo upanje, med nami veliko. Žal smo mnogokrat na vse to premalo pozorni, da bi o vsem tem spregovorili in se skupaj veselili dobrega v nas in med nami. Strani naših časopisov še vedno vse prevečkrat polnijo novice, ki pravzaprav tja velikokrat ne sodijo, a so objavljene, ker se pač dobro prodajo. Velikokrat pa so objavljene tudi iz razloga, da se z ljudmi manipulira, se ljudi tudi ustrahuje ter kdaj tudi načrtno usmerja na stranpoti.

Vstali Gospod, potem ko je odšel v nebesa, s tem svojim odhodom k Očetu stvarstva in nas ni zapustil. Z velikonočno skrivnostjo je vstopil v poveličano, v večno življenje, a ostaja še naprej solidaren z nami, z našo umrljivo človeško naravo, z našimi ranami. Z njim, ki je ostal z nami, so naše šibkosti in naše rane deležne Božjega zdravilnega delovanja in naša umrljivost po veri vanj postaja del njegove slave.

Velika noč pomeni spravo med zemljo in Bogom. Tema je premagana. Po veri v Jezusa, vstalega od mrtvih, smo zato vedno bolj otroci luči.

Gospod je vstal, Gospod živi! Ta resnica velikonočnega praznika naj vedno bolj postaja središče našega življenja in o njej kot kristjani pričujmo sodobnemu svetu.

Velikonočni praznik je tako pomemben temelj za kreposti vere, upanja, in ljubezni!

 Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,

mariborski nadškof metropolit