Drage poslušalke in poslušalci, drage sestre in bratje!

Velikonočni dogodek, od mrtvih vstali Kristus nam sporoča, da je vedno možen nov začetek. Tudi takrat, ko se človeku zdi, da že vse odločeno, vse končano, da ni nobenega upanja več.

Takšno, polno črnogledosti, je bilo tudi izkustvo apostolov in učencev na prvo veliko noč.  Jezus je umrl na križu, položili so ga v grob in h grobu zavalili veliko skalo…

Klub razočaranju, obupu in dvomom učencev pa se je na velikonočno jutro pokazalo nekaj povsem novega za nje: Na obzorju je bil nov začetek in novo upanje!

Obup, razočaranje in notranja praznina, to so navadno največje ovire, ki človeka onesposobijo, da bi prav videl in dobro presojal sedanje dogodke in tudi prihodnost.

Velikonočno sporočilo, kot nam ga posreduje evangelist Janez, je realen opis poti, ki so jo prehodili apostoli in, ki naj bi jo prehodil vsak izmed nas, da bi še bolj odkril krepost vere in v njej rasel.

Evangelist posebej podčrta, da se je Jezusovo vstajenje zgodilo »prvi dan v tednu«, kar naše misli takoj preusmeri na novo stvarjenje. Gre za rojstvo novega, večnega življenja, ki je dokončno izpodrinilo smrt.

Marija Magdalena je tekla h grobu, ko je bila še tema, takoj, ko se je končal sobotni počitek. Niti minute ni čakala. Takoj se je podala na pot, ker jo je gnala ljubezen do Učitelja. Hotela je storiti še tisto, kar ji na veliki petek v naglici ni uspelo: maziliti telo mrtvega Jezusa.

Marija je iskala grob in v njem mrtvo Jezusovo telo. Tam na grobu je hotela še potočiti solze in pred grobom izliti vso svoje razočaranje in žalost.

Temu bi lahko primerjali naša človeška ravnanja: Večkrat v razočaranju in bolečinah, namesto da bi iskali nov začetek, najprej iščemo grobove, nad katerimi bi jokali in jokali. Ustavljamo se ob grobovih in ne najdemo izhoda iz svojih bolečin. So nekateri, ki vse svoje življenje pestujejo bolečine in ne iščejo luči, ki bi osvetlila njihov jutri.

Ko Marija Magdalena pride h grobu je še vedno tema. Tudi v njenem srcu je tema. Ni bila sposobna zaznati, da že prihaja jutranja zarja. V njenem srcu ostajajo še vedno le žalost, razočaranje in neizmerna praznina. Vse to je v njej povzročila odsotnost nekoga, ki ji je veliko pomenil v njenem življenju, saj je ob njem začela živeti drugače, kot je živela pred srečanjem z njim.

Praznina ji razkrije, da tako ne more več naprej. Za človeka je lahko žalost in obup: Ali prepad, v katerega zdrsnemo, in v njem obstanemo, ali pa nas takšno doživljanje še bolj žene k iskanju vseh možnih rešitev. Toda razočaranju in obupu sledi presenečenje: Jezusov grob je prazen. V njem ni več telesa, ki so ga tja v njeni navzočnosti položili.

Marija bi pri praznem grobu lahko ostala ujeta, v bolečini in žalovanju bi tako preživela vse svoje prihodnje življenje. A sedaj spozna: njega, ki ga je iskala v grobu, tam več ni. V njej se pojavi nemir in zastavljati si začne številna vprašanja. Sprašuje se, kje neki bi bil njen Učitelj? On, ki ga ljubi in ga išče njeno srce.

Marija tako postane podobna nevesti iz Visoke pesmi, ki se kljub noči razočaranja, poda na pot, da najde »njega, ki ga ljubi njena duša«.

Če resnično ljubiš, se ne zapreš vase, ampak začneš iskati, pa tudi če je noč … Tako kot nevesta v Visoki pesmi, tudi Marija Magdalena ostane odprta za pomoč od zgoraj, pusti se spremljati.

Enako tudi apostol Peter in oni drugi učenec, ki ga je Jezus še posebej ljubil. Oba sta v velikonočnem poročilu opisana kot učenca, ki sta poklicana, da stopita na začetek neke nove nepoznane poti. Čutita, naj vsekakor oba stopita na to novo pot, pa naj si bo situacija še tako težka.

Praznina nas ne sme pustiti ravnodušnih. Vedno se moramo tudi mi podajati na novo pot, na pot iz te, ali one ujetosti.

Učenci, ki so bili po Jezusovem pogrebu zaklenjeni v dvorani zadnje večerje, iz strahu pred Judi, so podoba utrujenega vernika, takšnega, ki na vsak način poskuša razumeti vse nedoumljive dogodke in skrivnosti. A njegovi, zgolj človeški računi se ne izidejo. Bolečina tolikokrat slabi tudi našo vero, pač zaradi razočaranj, ker se stvari niso iztekle tako, kot smo mi preračunavali, da bi se stvari po naše morale odviti.  

Takšna utrujena vera je en sam klic na pomoč od zgoraj. Takšna utrujena vera je lahko ozdravljena samo samo z močjo Svetega Duha, ki nam je bil poslan na binkoštni dan. Sveti Duh lahko našo šibko vero spet »postavi na noge«, da človek zapusti skrivališče, kamor se je v krizi zatekel, in se znova pogumno poda na ceste in ulice.

Peter, ko je vstopil v Jezusov grob, je videl povoje in prtič, vse lepo na svojem mestu, a zanj to še ni bilo dovolj, da bi veroval. Moral se je podati še na pot, ki ga je vodila h Galilejskemu morju, kjer pa ga je Vstali trikrat vprašal, ali ga resnično ljubi?

Vera je odgovor na ljubezen. Je zavest, da smo vsi ljubljeni od Boga in poklicani, da ljubezen delimo naprej drugim, kot je to nesebično delal Jezus.

Poklicani smo tudi nenehno prisluškovati, kaj nam govori Božja ljubezen. V tem naj bi bili podobni učencu, ki ga je Jezus še posebej ljubil, in je pri zadnji večerji položil svojo glavo na njegovo srce ter na ta način lahko od blizu začutil, kako Odrešenikovo srce utripa v ljubezni za vsakega izmed nas.

Zanimivo, da ta drugi učenec ni imenovan. Morda je to iz razloga, da bi se bolj zavedali, da ima vsak izmed nas priložnost, da zasede to njegovo mesto in prisluhne ljubezni Božjega srca.

Svetopisemska tradicija nam pove, da je ta ljubljeni učenec apostol Janez. Morda je ravno zaradi tega izkustva ostal ta apostol zvest svojemu Učitelju in je tudi pod križem dobil moč, da je vztrajal, skupaj z Marijo. Prav njemu je umirajoči Jezus zaupal v varstvo svojo mater, da bosta odslej ta dva živela odnos »mati - sin«.

Vera tega učenca je polna optimizma in upanja. Je vera, ki zna teči, a zna tudi čakati.

Ta učenec dovoli Petru, da prvi stopi v grob, a on je tisti, ki prav tako vstopi v grob. Videl je, kar je videl Peter, a zanj je bila ta izkušnja dovolj, da veruje, medtem ko Peter potrebuje še nadaljnje korake, da je sprejel vero v Jezusovo vstajenje. Vera pomeni pustiti srcu, da se ponovno vname v ljubezni.

Drage sestre, dragi bratje, 

velika noč, ki jo danes obhajamo, je vabilo vsakemu od nas. Tudi mi naj bi takrat, ko začutimo bolečino ali praznino, tega ne pestovali v sebi, ampak se pogumno podali na pot in iskali rešitev. Pot vere se začne z iskanjem. Na začetku si postavimo vprašanje: »Kje si, moj Gospod? Kaj ti pravzaprav pomeniš za moje življenje?«

Velikonočno sporočilo nas vabi, da se znova podamo na pot, ne glede na okoliščine v katerih se nahajamo. Vsebina praznika velike noči je v tem, da vemo, da na poteh življenja nismo več sami. Z nami je vstali Gospod. Jezus ni premagal smrti zato, da bi se maščeval tistim, ki so ga pribili na križ, ampak je za nas premagal smrt, da nam je pokazal, da smo neskončno ljubljeni in nismo več zapisani smrti.

Vse naše življenje in vsa naša ljubezen, če smo vse to v veri združili s Kristusovo ljubeznijo, več ne more umreti. Po Jezusovem vstajenju je vse zapisano večnemu življenju.

Vsem vam želim lepo in doživeto praznovanje letošnjih velikonočnih praznikov. Obenem pa tudi, da bi živo izkusili novo življenje, ki nam ga je Jezus zaslužil na križu. Zavedajmo se, da nismo prepuščeni samemu sebi, ali kakšni igri slučajev in naključij. Vstali Gospod nas čaka in nam želi biti blizu v lepih, pa tudi v težkih trenutkih. Želi biti z nami na vseh poteh našega življenja. Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,

mariborski nadškof metropolit