Dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, liturgični sodelavci,dragi bratje in sestre!
Osrednja novica velikonočnega jutra je: »Kamen je odstranjen od groba«.
Velikonočno sporočilo se začne z določitvijo časa, bilo je »prvi dan tedna«, navsezgodaj, ko je bila še tema.
Težko si predstavljamo ženo, ki se sama poda v temi h grobu. Po drugi strani pa tudi, kako govoriti o jutru, ko pa je še popolna tema?
Evangelist Janez z izrazom »še v temi« želi podčrtati stanje v katerem so se nahajali učenci po Jezusovi smrti. Porušil se jim je svet, znašli so se v temi, kajti luč evangelija, ki jim jo je Jezus oznanjal, jim je ugasnila.
Marija vidi, da je kamen odvaljen in da je grob prazen. Takoj pomisli, da je nekdo odnesel Jezusovo mrtvo telo.
Edina stvar, ki je ostala, je prazen grob. Marija Magdalena ne vstopi v grob, ampak takoj teče h učencem. In njeno sporočilo je: »Gospoda so vzeli iz groba!«
Hitrost, ki jo je čutiti pri Mariji Magdaleni, spodbudi tudi Petra in še drugega učenca, da tudi ona dva tečeta h grobu. Drugi učenec pride prvi h grobu, se vanj skloni in vidi povoje, ki so ležali tam, vendar da Petru prednost, da on vstopi prvi. Ta vidi povoje in tudi prtič, ki je bil na Jezusovi glavi in je bil posebej zvit na drugem mestu.
Ena stvar postane jasna, da ni res to, kar je sklepala Marija Magdalena. Če bi vzeli Jezusovo telo iz groba, mu nebi prej odstranili povojev in prta in vsega tega tako skrbno zložili?
Ko vstopi v grob drugi učenec, ki ga je Jezus ljubil in vse to vidi, veruje. Povoji ga takoj spomnijo na obuditev Lazarja (prim. Jn 11,44), ko umrli pride iz groba in je imel noge in roke povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom.
Evangelist želi pokazati, da vsi Jezusovi čudeži dobijo svoj polni pomen šele z njegovim vstajenjem.
Čudeži, ki jih je Jezus storil, nam pomagajo videti Božjo slavo in utrjujejo vero, da je on tisti, ki ga je Oče poslal.
Sedaj pred praznim grobom, ko so tam povoji in prtič, ki ne pripadajo več mrtvemu Jezusovemu telesu, ampak razodevajo Božjo slavo, ki se je razodela v Jezusu, kot zmagovalcu nad smrtjo, je on edini, ki nam lahko podarja večno življenje, ker je v njem polnost življenja.
Znamenja velike noči, ki jih učenci vidijo: prazen grob, povoji in prtič, za ostale učence, razen za apostola Janeza, še niso dovolj, da bi se jim odprle oči vere v vstalega Gospoda. Potrebno bo osebno srečanje z vstalim in dar Sv. Duha.
Peter in Janez sta dve poti do velikonočne vere. Vse se začne z začudenjem in z znamenji. Za Janeza je to dovolj, da ob vsem, kar vidi, pride do vere. Peter še potrebuje osebno srečanje, da bo iz njegovega srca pregnana tema in bo lahko veroval.
Videti znamenja, poslušati Božjo besedo in pričevanja tistih, ki so se osebno srečali z vstalim Gospodom je za nas pot, da se tudi nam odpro oči vere.
Vloga teh, ki so z Jezusom jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih, je zelo pomembna. Z drugo besedo biti kristjan pomeni, da sprejmem to pričevanje apostolov. Njihovo pričevanje temelji na tem, da so bili izbrani, kot glavne priče Jezusovega vstajenja.
Praznovanje velike noči je tudi vabilo vsakemu od nas, da iščemo sledi vstalega Gospoda med nami. To pomeni iskati znamenje upanja, ki so močnejša od pesimizma, s katerim se soočamo vsak dan; močnejša od nasilja, ki je vse prevečkrat prisotno med nami; močnejša od sovraštva, ki nas deli na ene in druge, namesto, da bi iskali to, kar nas povezuje, nam vliva upanje in nam kaže pot v lepši jutri.
Takih pričevalcev upanja je med nami veliko. A na žalost o njih pogosto ne govorimo. Prve strani novic polnijo slabe novice, ki se dobro prodajo, kajti z njimi se da ljudi manipulirati, ustrahovati in usmerjati.
Vstali Gospod se vrača k Očetu, a ne da bi s tem svojim odhodom v nebesa zapustil zemljo. Jezus vstopi v poveličano in večno življenje, a ostaja solidaren z nami, z našo umrljivo človeško naravo, z našimi ranami. Tako so te naše rane deležne Božjega življenja in naša umrljivost postaja del njegove slave.
Velika noč pomeni spravo med zemljo in Bogom. Tema je premagana, zato smo otroci luči. Gospod je vstal, Gospod živi! Naj postaja to vedno bolj vidno iz našega življenja, iz del vere, iz našega upanja in ljubezni! Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit
