Draga sobrata duhovnika, drage sestre redovnice, katehumeni in botri, dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo na veliki petek podoživljali Jezusovo trpljenje, njegovo smrt in ga položili v grob, smo danes na veliko soboto »poslušali« skrivnostno tišino, ki je nastala na veliki petek. Ta večer, to noč, smo zbrani, da bi ob angelovem oznanilu: »Ni ga tukaj. Vstal je!« podoživeli veličino in upanje, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje. Na ta večer smo se pripravljali skozi ves postni čas, da bi ta večer lahko odkrili, kaj vse je Bog storil za nas. Božja beseda nam je pokazala dolgo pot Boga, ki nam od stvarjenja sveta in človeka naprej razodeva svojo ljubezen in usmiljenje. Nocoj, po stvariteljskem delu, po Abrahamovi pripravljenosti darovati svojega sina, po rešitvi iz egiptovske sužnosti, po prehodu skozi Rdeče morje, in mnogih drugih dogodkih, lažje razumemo Božje bistvo, ki je ljubezen. Božja beseda dobi svojo uresničitev v vstajenju Jezusa Kristusa. Že cerkveni očetje prvih krščanskih stoletij so zelo radi poudarjali misel, da je Jezus s svojim vstajenjem vse dogodke v zgodovini odrešenja povezal skupaj in jim dal končni pomen.
Okoli nas je še toliko teme, toliko je še nasilja in zlaganosti. Ta tema ostaja, a ne več kot trda tema; v to temo je posijal žarek Vstalega Gospoda. To je vir veselja in upanja.
Nocoj nas še posebej prevzema veselje prvih pričevalcev, ki so doživeli srečanje z Njim, ki je premagal smrt in živi. To sporočilo se je potem prenašalo in prevevalo kristjane skozi vso zgodovino. To je tudi naša prošnja nocoj: »Jezus, Božji Sin, Zmagovalec nad smrtjo, osvetli tudi noč našega življenja, napolni naša srca z veseljem in upanjem, da bomo lahko premagovali razočaranja in žalost!«
Nocojšnji večer je vabilo k upanju, kajti uresničuje se to, kar je Jezus sam napovedal: »Vstal je, kot je napovedal!« Če ga želimo srečati nas vabi v Galilejo, tja, kjer se je vse začelo. Vabi nas, da dar novega življenja prenesemo v naše vsakdanje življenje.
Ob praznem grobu začne odmevati veselo oznanilo evangelija, in vabilo, da to veselo novico ponesemo naprej.
Vstali je sredi med nami, da skupaj z nami začne graditi nov svet, svet ljubezni in odpuščanja in to kljub ostankom teme, nasilja in greha. To smo sposobni, če smo prevzeti z veseljem, ki je sad srečanja z Vstalim Gospodom in naše življenje ni več tekanje h grobu, ki je prazen, temveč nas Vstali čaka na poteh našega življenja.
Jezusovo vstajenje je edina stvar, ki lahko osmisli naše bivanje, kajti spremeni smer našega gibanja, ne več proti grobu in smrti, ampak tja, kjer je On, proti življenju.
Čez nekaj trenutkov bomo obnovili naše krstne obljube, da bi začutili, da smo bili po vodi in Svetem Duhu prerojeni za to novo življenje. Vsak od nas, ki je bil krščen, je s Kristusom umrl, da bi lahko tudi z njim vstal v novo življenje brez greha in strahu pred smrtjo. To je veselje, ki se rodi v človeku, ki začuti srečanje z Vstalim Gospodom.
Prosimo Marijo, njo, katere srce je bilo med prvimi napolnjeno z veseljem ob dejstvu, da je njen Sin premagal smrt in živi. Prosimo jo, da bi naša srca bila sposobna sprejeti Vstalega, ki k nam prihaja po svoji besedi, po zakramentih, še posebej po sv. evharistiji, in ki nam razodeva: »da je Gospod tukaj in nas čaka!«
Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit
