Dragi sobratje duhovniki, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre!

Z nocojšnjo sv. mašo, ki je spomin na Jezusovo zadnjo večerjo z apostoli, vstopamo v sveto tridnevje. To so najsvetejši dnevi v vsem cerkvenem letu.

Spomin obhajanja zadnje večerje na veliki četrtek je nekaj prav posebnega, saj je bila to zadnja Jezusova velika noč, ki jo je obhajal pred svojim trpljenjem, smrtjo, vstajenjem in odhodom k Očetu.

Vsak trenutek te zadnje večerje odseva veličastvo Jezusa, ki vé, da bo naslednji dan umrl.

Zadnja večerja, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci je sovpadla z Judovsko veliko nočjo. Zato smo v prvem berilu (prim. 2 Mz 12,1-8,11-14) poslušali naročila, ki jih Bog daje svojemu ljudstvu pred čudežno rešitvijo iz Egiptovske sužnosti. V drugem berilu (prim. 1 Kor 11,23-26) nam apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom predstavi potek Gospodove večerje v noči, ko je bil Jezus izdan. 

Evangeljski odlomek, ki ga je zapisal evangelist Janez ne govori o zadnji večerji, o njej je evangelist že govoril v 6. poglavju, ko Jezus pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je, od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta« (prim. Jn 6,51) in nato nadaljuje: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (prim. Jn 6, 54).

Evangelist Janez nam danes spregovori o znamenju, ki ga je Jezus storil pri zadnji večerji in ima globok simboličen pomen: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (prim. Jn 13,15).

Dati življenje za druge ni pogosto dejanje. Ne zgodi se vsak dan. Vendar smo vsi poklicani dan za dnem služiti drugim. Prosimo, da bomo zmožni tega, k čemur smo poklicani. Življenje vsakega kristjana naj bi bilo služenje. 

V pogovoru med Jezusom in Petrom smo slišali, kako apostol Peter reče Jezusu: »Gospod, ti mi ne boš nog umival.« V Jezusovem odgovoru na te Petrove besede, je izražena vsa sporočilnost velikonočne skrivnosti.

Jezusovo trpljenje je služenje, je sad neskončne ljubezni, v tem služenju je vse Jezusovo bitje použito za nas.

 V Markovem evangeliju (prim. Mk 10,45) Jezus pravi: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge«.

Jezusovo trpljenje je služenje in to služenje doseže svoj vrhunec, ko se Jezus kot človek popolnoma daruje za nas.

To darovanje nam pomaga razumeti skrivnost sv. maše (evharistije), kjer se Gospod nam daje na razpolago, kot tisti, ki nam služi. Evharistija ni nič drugega, kot Jezus, ki se razdaja za vse nas. 

On postane naša hrana in naša pijača. To je skrivnost naše vere, ki jo kristjani iz generacije v generacijo prenašamo, kot nam je danes govoril apostol Pavel: »To,kar sem jaz prejel od Gospoda, to vam izročam: Gospod je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil in rekel: 'To je moje Telo!'«

Vsak od nas je sad Božje ljubezni. Odgovoriti na to ljubezen pomeni, da moje življenje postane prežeto s to isto ljubeznijo. Ljubezen brez služenja je prazna ljubezen.

Ob evharistiji kristjani rastemo. Evharistija nam daje moč, da lahko vztrajamo na začeti poti, da je v nas vedno bolj vidno Božje otroštvo, ki smo ga prejeli pri sv. krstu.

Jezusovo učenje pri zadnji večerji je prav v tem, da poveže ljubezen in služenje.

Zavedati se namreč moramo, da služenje brez ljubezni lahko postane suženjstvo, nekaj kar je proti dostojanstvu človeka.

Ko se udeležimo evharistije, ko prejmemo sv. obhajilo, se pravi, ko sprejmemo Božjo ljubezen, smo povabljeni da dopustimo, da nas ta ljubezen prevzame do te mere, da jo potem lahko delimo bratom in sestram.

Nocoj nas združuje Jezusovo dejanje umivanja nog učencem in postavitev sv. evharistiji. Obe znamenji, sta znamenji ljubezni, obe odražata Jezusovo podaritev in sta zato obenem za vse nas vabilo, da vstopimo v logiko Jezusove ljubezni in služenja.

Pot ljubezni in služenja ima svoj začetek prav v dvorani zadnje večerje. Vsebina in pomen zadnje večerje je zato nenehno vabilo, da dan za dnem živimo iz evharistije,tako doma, kot na delovnem mestu; v našem mestu, državi in povsod.

Prosimo Gospoda, naj naša srca nocoj napolni s svojo ljubeznijo in jih preoblikuje, da ne bomo iskali trdnosti v materialnih dobrinah, užitkih tega sveta in v iskanju sebe, ampak bomo prežeti z Božjo ljubeznijo, sposobni izstopiti iz sebe ter se podati na pot k bližnjemu in mu podariti ljubezen, podariti Boga.

Samo na ta način bo ta naš svet postajal lepši, bolj Božji, s tem pa bo Bog in njegova večna ljubezen tudi bliže nam ljudem.

Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit