Objavljamo homilijo upokojenega nadškofa msgr. dr. Marjana Turnška na letnem srečanju častilcev Jezusovega in Marijinega srca na Ptujski Gori, 8. junija 2024.

Dragi častilci Jezusovega in Marijinega srca, dragi posvečeni tema dvema Srcema, spoštovani in dragi duhovniki, zbrani pod plaščem Matere Marije na Ptujski Gori, pozdravljeni!

Naj vam najprej prenesem pozdrave in izročim tudi zagotovilo molitve našega nadškofa in metropolita msgr. dr. Alojzija Cvikla. Pravzaprav bi moral biti on tukaj z vami, ker to slovesnost, če je le mogoče, vodi vedno ordinarij škofije, v kateri se dogaja vseslovensko srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega srca. Ker je zadržan, me je prosil, da pridem in z vami slavim in častim najprej Jezusovo srce in nato še Marijino brezmadežno srce na njen praznik.

Včeraj smo praznovali slovesni praznik Jezusovega presvetega srca in danes, kot odmev tega praznika, praznujemo Marijino brezmadežno srce. Ti dve Srci sta notranje neločljivo povezani med seboj. Tako, kakor sta neločljivo povezana mati in otrok, mati in sin, tako tudi njuni Srci ni mogoče ločiti. Zato je tudi prav, da kakor je Gospod prišel k nam, kakor se je Jezusovo srce približalo človeku preko Marijinega srca, kajti Srce pomeni osebo, tako je prav, da po isti poti prihajamo tudi mi po Mariji do Jezusa. Naj se to danes zgodi v polnosti! Zato odprimo svoja srca, da bo Marija lahko izprosila in vzpostavila v njem prostor za svojega Sina tako, kakor ga je pripravila v svojem Srcu.

Na začetku meseca junija, ki je posebej posvečen Jezusovemu presvetemu srcu, je papež Frančišek v napovedi, da bo v kratkem izdal nov cerkveni dokument o Jezusovem presvetem srcu, povedal tudi tole: »Verjamem, da nam bo v veliko korist, če bomo premišljevali o različnih vidikih Gospodove ljubezni, ki lahko osvetlijo pot cerkvene prenove; pa tudi da povedo kaj pomenljivega svetu, za katerega se zdi, da je izgubil srce.« Papež čuti, da se mora Cerkev prenavljati; hkrati pa ponuditi pomoč svetu, ki je izgubil srce.

Papež prepoznava, da živimo v svetu, ki je »izgubil srce«; ki je izgubil dušo. Lani smo obhajali 350 let, odkar Jezusovo presveto srce pošilja razna znamenja. Leta 1673 je Jezus razkril svoje Srce redovnici in mistikinji sv. Marjeti Mariji Alakok in po njej povabil k češčenju svojega srca. Večkrat je na različne načine dalo to Srce pobude, da naj s sprejemom njegove ljubezni pomagamo svetu spet najti »srce«. Poudaril je, da je posvetitev njegovemu Srcu pot prenove Cerkve in pot, na kateri bo svet zopet našel svoje »srce«. Prav tako Marija, pri vseh njenih prikazovanjih, ki jih je Cerkev priznala, ponavlja isto kakor njen Sin. Ponavlja, da se mora svet spreobrniti: to pomeni moliti, se pokoriti in zadoščevati. To so sporočila iz nebes in Bogu hvala, da smo jim odprli svoja srca in s tem sotlakujemo pot za spreobrnjenje grešnikov. Bodimo hvaležni, da so se naša srca usmerila v to smer, ki je po prepričanju Jezusa in Marije pot k miru, svobodi, sreči, polnosti življenja.

Poglejmo, kaj nam v tej luči sporoča današnja Božja beseda. Odkrijemo lahko kar nekaj spodbud nam, ki smo se odločili za pot posvečenosti Jezusovemu in Marijinemu srcu. V evangeliju smo slišali, da so Jožef, Marija in dvanajstletni Jezus poromali v Jeruzalem. Judje so trikrat letno romali v Jeruzalem, da so v templju, ki je bil zanje prebivališče Boga med njimi, obnovili svojo identiteto, da so se zavedli, kdo so. Trikrat na leto so pred Bogom spoznali, da so potujoče Božje ljudstvo, ker še niso bili na cilju. Trikrat na leto so javno izpovedali, da so božji. Glejte, najmanj trikrat na leto je treba, da se močno zavemo čigavi smo, kdo smo, komu pripadamo. Ali pripadamo svetu, ali pripadamo samemu sebi, ali pripadamo Bogu in drugim? Tudi mi smo danes na romanju. Zakaj? Ali smo tu zato, ker je Združenje častilcev Jezusovega in Marijinega srca pripravilo to romanje? Gotovo tudi zato. Vendar to ni dovolj. Tukaj smo zato, ba bi obnovili svojo identiteto, da bi ob tem romanju spet začutili, kdo smo kot častilci Jezusovega in Marijinega srca, da pripadamo tema dvema Srcema; da po Marijinem srcu pripadamo Jezusovemu srcu. To ne sme biti le beseda, ki jo znamo že na pamet. Ne sme biti prazna beseda; to je naše življenje, to je naša resničnost. Če pripadamo tema dvema Srcema, pomeni, da ne pripadamo več samim sebi v nobenem delu svojega življenja in danes želimo to ponovno utrditi, ponovno izreči v svojem srcu in potrditi z usti: po Mariji pripadamo tebi Jezus. Posvečeni njenemu brezmadežnemu Srcu, želimo biti še naprej njeni v mislih, besedah in dejanjih.

V evangeliju (Lk 2,41-51) smo nato poslušali zgodbo, kako so se vračali iz Jeruzalema in je Jezus izginil ter so ga iskali tri dni. Kdo bi lahko rekel, da je bil Jezus takrat še najstnik in se je odzval najstniško objestno in revolucionarno. Spet drugi bi lahko mislil, da je bil nepokoren staršema Jožefu in Mariji. Pa ni tako. To je pomenilo prelomni dogodek v življenju sv. Družine. Jezus prvič jasno izpostavi svojo Sinovsko svobodo in zvestobo; pokaže na svoje Sinovsko poslanstvo. Po treh dneh ga najdejo v templju. Tudi ti trije dnevi nam spregovorijo o njegovi skrivnosti, saj spominjajo, da je tudi po križanju izginil za tri dni. Marijine besede kažejo, da še ni povsem razumela Sinove poti. Jezus jima reče: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Oceta?« On je bil pri Ocetu. Bil je natanko tam, kjer je moral biti. Zato to njegovo dejanje ni bilo nekaj proti zemeljskim staršem ali neka mladostniška kaprica, ampak je bil to dogodek, s katerim je Jezus prvič jasno povedal komu pripada. Da pripada Očetu, da je pri Očetu; kot je vedno pri Očetu v Sveti Trojici, tako je tudi kot človek v človeški naravi moral biti vedno pri svojem Očetu.

Tudi to je misel, ki nas lahko pospremi na naši poti, ki jo hodimo v posvečenem življenju Jezusovemu in Marijinemu srcu. Biti pokoren Očetu in biti svoboden. Kajti v tem dogodku ne vidimo samo Jezusove pokorščino nebeškemu Očetu, ampak tudi njegovo svobodo v zemeljskem življenju. In samo kdor je pokoren Bogu, lahko res zaživi tisto pravo svobodo, ki vodi v življenje. Tudi zato smo tukaj, da bomo prosili zase in za ves svet, da bi znali biti pokorni. Pokorščina Očetu je najkrajša pot v nebesa, drugače je Jezus ne bi živel. Zato je tudi za nas pokorščina Bogu, Cerkvi, drug drugemu, v zakonu, v družinah, v državi, najkrajša pot v nebesa. Hkrati pa edina zagotavlja, da smo svobodni od vsega zemeljskega, od strasti, od pritiskov od zunaj in od pritiskov od znotraj, seveda z duhovnim bojem. Svobodni celo od napadov hudobnega duha. Zato je to naša pot. Zato smo jo izbrali in danes želimo izbiro obnoviti in ostati trdneje na njej.

In to je hkrati tudi pot prenove Cerkve, kajti duhovnost posvetitve Jezusovemu in Marijinemu srcu je temeljno cerkvena duhovnost in prav to danes še kako potrebujemo. Mnogi pripadajo Cerkvi po krstu, a hkrati so oddaljeni od nje. Naša naloga je, da tudi zanje molimo, da jim s pokoro, postom in molitvijo čistimo pot toliko, kolikor jim pri tem lahko pomaga. Da jim očistimo njihovo prihodnost, da bodo lahko tudi oni strumno stopili na pot za Gospodom.

Da je svet izgubil srce, pričajo danes mnoga negativa znamenja. Vojne, tudi v naši bližini, so gotovo tako znamenje. Svet je izgubil srce v Ukrajini, Palestini in na petdesetih krajih na svetu, kjer so trenutno vojne. Svet je izgubil srce tudi v manjših občestvih, v družinah. Naj spomnim le na eno takšno znamenje: nedaleč od tod, ne dolgo nazaj, je mož ubil ženo; svet je izgubil srce tudi v zakonskih zvezah. Zato naše romanje ni in ne sme biti prazno, ne sme biti samo potovanje, samo izlet na Ptujsko Goro. Mora biti romanje, molitev telesa, duše in duha skupaj z Marijo in skupaj s fatimskimi pastirčki.

Zato še enkrat povabilo: odprimo svoje srce delovanju Jezusovega in Marijinega srca, odprimo svoje življenje njunemu delovanju in zgledu, da bomo lahko v svet zopet prinesli možnost najdenja izgubljenega srca. Vsak izmed nas je zato odgovoren, kajti svet in tudi Cerkev, se lahko prenovita samo preko prenovljenih, spreobrnjenih posameznikov. Zato je moje in tvoje spreobrnjenje, dragi brat in draga sestra, tako pomembno, ne samo za tebe in mene, ampak za Cerkev in za svet.

Marija se nam je spet pokazala kot vernica, ki je še na poti. Njena drža je: ohranjati Jezusove besede v srcu in jih premišljevati. S tem ohranja v sebi Očetov pogled na vse stvari, dogodke in ljudi, saj je Jezus vedno pri Očetu. In prav to mora ostati nenehen izziv tudi za nas!

Vse to je vključeno v pobožnost, češčenje in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu: to je duhovno romanje – torej pot, ne enkratno dejanje; to je zvestoba in pokorščina Marijinim naročilom redne molitve, posta, zadoščevanja za žalitve Božje ljubezni in pridružitev Jezusovemu odrešenjskemu prizadevanju za rešitev grešnikov.

Prav to pa je pot cerkvene prenove: kdor resno živi posvetitev obema Srcema, prenavlja sebe in skupnost – redna molitev (rožnega venca), redna mesečna spoved in obhajilo; to je duhovno romanje življenja. In na ta način vračamo svetu srce, ki ga je izgubil.

Povezujmo se v močno skupnost častilcev Jezusovega in Marijinega srca ter njima posvečenih, saj povezanost in edinost gradi skupnost »srca« in prenavlja občestvo Cerkve. 

Amen.