Dragi sobratje duhovniki, spoštovana gospoda ministra, spoštovana gospoda veleposlanika, sodelavci, dragi bratje in sestre!

Danes smo tukaj kot predstavniki tako škofov, duhovnikov, vernikov iz vse Slovenije, kajti vemo, koliko se nas je zbralo tukaj pred 24. leti, – nekateri smo žive priče tistega trenutka – ko je božično drevo iz Slovenije prvič krasilo Trg sv. Petra.

Vesel sem, da to sveto daritev obhajamo tu na oltarju, kjer počiva pod njem telo svetega papeža Janeza Pavla II., katerega 100. obletnico rojstva smo letos obhajali. Sveti papež Janez Pavel II. je bil tesno povezan z življenjem Cerkve na Slovenskem, saj je našo domovino kot  papež kar dvakrat obiskal. Spremljal je tudi naša prizadevanja za našo samostojnost Republike Slovenje in, ko smo samostojnost razglasili, je bil tisti, ki jo je prvi priznal. Zato smo danes tukaj, ne samo da izkažemo pozornost in se mu zahvalimo za ta prizadevanja njegova prizadevanja, ampak smo tukaj, da ga prosimo kot svetnika, kot našega priprošnjika pri Bogu, naj nas spremlja v naših prizadevanjih, naj nas spremlja v naših krizah in tudi padcih, da bi znali dar samostojnosti ne samo ohranjati, ampak, da bi rastli v odprtosti in v spoštovanju in da bi znali stopiti skupaj takrat, ko je to najbolj potrebno.

Pri tej sveti maši se želimo spomniti tudi rajnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki je s svojim moralnim in verskim življenjem in s svojimi neštetimi povezavami bil ena ključnih osebnosti v času osamosvajanja naše domovine.

Tukaj v Rimu pa smo imeli človeka, ki je prav tako imel neštete povezave, ne samo tukaj v Vatikanu, ampak tudi po svetu in je bil naš prvi ambasador pri Svetem sedežu. Pa ne samo to, imeli smo tukaj človeka, ki je Slovenijo nosil v svojem srcu in bil zanjo pripravljen narediti vse, kar je mogel, kar je bilo v njegovih močeh. To je bil dr. Štefan Falež, katerega stoletnico rojstva smo obhajali pred dnevi. Tri dni pred smrtjo sem ga obiskal in takrat mi je dejal: »Nadaljujte moja prizadevanja za meni ljubo Slovenijo.« Dolžni smo mu ne samo hvaležnost, ampak, da ta njegova prizadevanja ne bi odšla v pozabo in da bi ta prizadevanja obrodila bogate sadove.

Cerkveni očetje pravijo, da je dnevna Božja beseda tista, ki nam jo Bog pošilja na pot tisti dan, ki ga živimo. Tako smo tudi danes vzeli Božjo besedo današnjega dne, torej od petka drugega adventnega tedna. Berilo iz knjige preroka Izaija, nam spregovori o tem, da sta Bog in človek večna sogovornika. To še posebej velja za izbran narod. Današnji odlomek je pravzaprav izpraševanje vesti o tem so-govorništvu. Bog, Izraelov Sveti, se je že davno razodel očakom. Pozneje je ljudstvu pošiljal preroke in ga po njih vodil in poučeval. Če bi ljudje sprejeli besede prerokov, če bi od Boga dane Besede poslušali in jih spolnjevali, bi hodili po pravi poti. Njihov mir bi bil kakor reka, pravičnosti bi bilo na pretek. Če bi ljudje mogli imeti vpogled v Božji načrt, potem v tem načrtu Jeruzalem gotovo ne bi bil porušen, njegovi prebivalci ne bi končali v sužnosti in dežela ne bi bila opustošena. Toda zgodovino ustvarjata Bog in človek skupaj. Vemo tudi, da zgodovine ni mogoče zavrteti nazaj. Ne moremo spremeniti tega, kar se je dogajalo. Imamo pa eno možnost, lahko se iz preteklih dogodkov naučimo modrosti za življenje danes in tukaj.

Pustiti moramo, da se nas vse to dotakne, da se vse to dotakne naših src. V globini našega srca smo vsi vedno znova povabljeni k spreobrnjenju, da zapustimo to, kar nas zasužnjuje, da zapustimo to, kar nas dela mrtve, in se podamo na pot novega človeka, v obnovljeni zvestobi Bogu, ki je dober in usmiljen in, kot pravi apostol Peter v svojem 2. pismu (2 Pt 3,9): »Potrpežljiv je z nami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč, da bi vsi dosegli spreobrnjenje.« Možnost spreobrnjenja ni naša odločitev, ampak je njegov dar, dar, ki nam je ponujen.

Ravno današnji evangelij nam spregovori, kako je Bog želel ta rod na različne načine pritegniti k sebi, a ni našel odprtih vrat njihovih src. To je doživel že Janez Krstnik, ki se je ljudem zdel prestrog in prezahteven. Ko pa je prišel dolgo pričakovani Mesija, pa so našli opravičilo v tem, da je premalo strog in premalo zahteven, da se druži z grešniki, pocestnicami in tako naprej. Človek bo vedno našel nešteto razlogov, da bo opravičil stanje svojega greha in svojo nepripravljenost za spreobrnjenje. Dam primer papeža Janeza Pavla II.. Tukaj smo na njegovem grobu. Vemo, da je obiskoval vernike po vseh celinah. Zakaj jih je obiskoval, da bi jih utrjeval v veri in spodbujal k življenju po veri. Pa vemo, kako so mnogi godrnjali, da zapravlja denar in da išče svojo popularnost. Če bi bil samo doma in bi nikamor ne potoval, bi mu spet očitali, da se zapira vase in da ne vidi ljudi okoli sebe.

Krščanstvo je rodilo veliko svetnikov, ki so na različne načine živeli in izžarevali svetost. In ti svetniki so svetla znamenja na našem nebu. Hvala Bogu je veliko teh znamenj, a mnogi ljudje tudi danes si zastirajo pogled in niso pripravljeni sprejeti teh očitnih znamenj, da bi šli vase in bi sprejeli resnico, da Bog vendarle na mnoge načine išče pot k človeku, in da nas nagovarja zato, ker nas želi pritegniti k sebi.

Spreobrnjenje torej pomeni postaviti Boga v središče in ne imeti v središču lastnega jaza in svojih podob o Bogu. Koliko težav v našem življenju bi odpadlo, če bi na stvari okoli sebe gledali v drugačni luči, če bi na te stvari in dogodke gledali z Božjimi očmi.

V pismu Filipljanom nas sv. Pavel vabi, naj svoje mišljenje oblikujemo po vzoru Jezusa Kristusa. Takole nam naroča: »Isto mišljenje naj bo v vas, kakor je tudi v Jezusu Kristusu« (prim. Flp 2,5). Adventni čas, ta čas, ki je še pred nami do božiča, je priložnost, da sprejmemo dar spreobrnjenja, kar pomeni, da si nadenemo »Kristusova očala« in skozi ta Kristusova očala gledamo na svet, dogodke in ljudi okoli nas.

Sveti papež Janez Pavel II., nadškof Alojzij Šuštar in dr. Štefan Falež, so častitljivi stoletniki, ki jih danes v duhu gledamo in občudujemo. Bili so ljudje ponižne in močne vere in so dopustili, da se jim je Bog bližal tudi po poteh, kot si jih niti oni sami najprej niso mogli zamišljati. Bog nas vedno znova preseneča. Bog nas vedno znova želi peljati tja, kjer je za nas najboljše in kjer bomo lahko največ storili zase in za druge.

Tako vidimo, kako nas Bog vedno znova preseneča, ko prihaja k nam, da bi nam podaril dar odrešenja. Če ga sprejmemo in pustimo, da stopi v naše srce, če pustimo, da vstopi v naše življenje, potem lahko tudi mi drugim prinašamo novo življenje in upanje.

In kaj danes ljudje najbolj potrebujejo? Upanje. Najbolj pričakujejo od nas, da jih bomo spodbujali v upanju, v to, da bo na koncu zmagalo dobro in da niso sami. Ti naši častitljivi stoletniki, katerih se danes spominjamo so ravno ljudje velikega upanja. Koliko preizkušenj so vsi trije preživeli na svoji poti. Ne bom nikoli pozabil dr. Štefana Faleža, ko je dejal, da je prišel sem s kovčkom in rožnim vencem v roki. To je bila njegova popotnica in ta popotnica ga je spremljala na vsakem koraku. Rožni venec je bil tista stvar, ki jo je vsak dan držal v rokah. Tudi takrat, ko se je poslavljal iz tega sveta in stopil v polnost življenja pri Bogu.

Prosimo danes tukaj, ko prestavljamo Slovenijo. Koliki bi danes bili radi tukaj, zanimivo ko sem dal na Facebook tole smreko, se je takoj 17 tisoč oglasilo. Napisali so, zavedajte se, da ste vi namesto nas tam. Torej smo tukaj v imenu teh, ki bi radi bili tukaj, pa ne morejo biti, ampak smo v duhu in molitvi povezani med seboj. Združimo te molitve skupaj in ustvarimo veliko občestvo Božjih otrok, otrok, ki darujejo in upajo, da bo na koncu zmagalo dobro, kajti vemo, da bo zmagalo, ker je Kristus s svojim vstajenjem nam že odprl pot v življenje, ki nima zatona. Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl