Draga sobrata v škofovski službi, dragi duhovniki, stalni diakoni, sestre redovnice, bogoslovci dragi bratje in sestre!

Krizmena sv. maša je tisti trenutek v letu, ko se zberemo okrog Gospodovega oltarja in se polni veselja Bogu zahvaljujemo za dar duhovništva, ki smo ga prejeli. Hvaležni pa nismo samo mi, ampak se vsa Cerkev danes zahvaljuje za duhovnike, služabnike Jezusa Kristusa in Božjega usmiljenja.

Med to sveto mašo bomo blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sv. krizmo. V teh svetih oljih se zrcali celotno duhovno poslanstvo Cerkve ter moč in sijaj naše duhovniške službe.

I.

Dragi duhovniki, naj se danes najprej ustavim pri naši poklicanosti. Kaj pomeni biti duhovnik nam lepo oriše današnja Božja beseda. Berilo iz knjige preroka Izaija duhovnika predstavi kot »služabnika našega Boga« in tistega, s katerim je Bog sklenil »večno zavezo«. Prerok pravi: »Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, služabniki našega Boga vam bodo rekli«.

Duhovništvo je torej čisti in zastonjski dar. Ta dar pa ni samo za nas, ampak za ljudi, saj nas je Gospod izbral iz »njegove črede, da bi skrbeli za njegove ovce, kot očetje in pastirji«.

Berilo iz knjige Razodetja nam pove, da je osnova našega poklica »Njegova ljubezen in odpuščanje naših grehov«. On nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter nas napravil za kraljestvo in duhovnike svojemu Bogu« (prim. Raz 1,5-6). Temelj je ljubezen, na katero smo mi odgovorili, in sad tega je prijateljstvo z Jezusom. Bolj, ko je to prijateljstvo živo in resnično, bolj je to tudi vidno iz našega življenja in delovanja. Gospod nas dan za dnem vabi, da se pustimo ljubiti in pustimo odpustiti, kajti to ni pomembno samo za nas, temveč nam pomaga, da lahko požrtvovalno služimo Božjemu ljudstvu. V evangeliju nam evangelist Luka pove, da so bile, potem ko je Jezus prebral odlomek iz preroka Izaija, »oči vseh v shodnici uprte vanj« (prim Lk 4,20).

Kot duhovniki smo tudi mi povabljeni, da vsak dan »upiramo oči v Jezusa«. To delamo, ko molimo brevir, ko prebiramo in premišljujemo Božjo besedo, ko si vzamemo čas za duhovno branje, redno spoved in duhovno vodstvo.

Pomembno je, da si na koncu dneva vzamemo čas in se ozremo na iztekajoči se dan, na delo, ki smo ga opravili, na ljudi, ki smo jih srečali, in pustimo, da vse to vidimo z Gospodovimi očmi. Ta pogled nam pokaže ali iščemo sebe ali pa korak za korakom vedno bolj služimo Gospodu.

Živimo sredi sveta, ki s svojo miselnostjo in kulturo lahko tudi nas zaplete v to mrežo posvetnega, s tem da nas prepriča, da sta čas in bivanje zunaj Boga. Hitro lahko začnemo razmišljati dualistično v smislu »čas zame – za pastoralo« in »čas za Boga«. Kakor da gre za dva ločena načina bivanja. Globoko v jedru je naše duhovništvo najbolj pristen način življenja, ki je bil podarjen vsakemu človeku. Ko se Božje in človeško spleteta v eno, postane uresničen duhovnik. Iz tega izhaja tudi naše poslanstvo, ki je v tem, da vernikom pomagamo odkrivati njihovo duhovništvo, ki bo njihova življenja spremenila v obredje in bogoslužje Božjega kraljestva. Samo tako uresničeni bomo lahko preroki miru v viharjih nasilja. 

Da smo dobri duhovniki, diakoni in posvečene osebe, niso dovolj namen in lepe besede. Naše življenje mora biti tako polno Kristusa, da postanemo majhen Jezus. Ko so Wurmbranda izpustili iz zapora, je na poti domov srečal majhnega dečka, in ga vprašal: »Fantek, ali veruješ v Jezusa Kristusa?« »Ne,« je rekel fant. »Pa ja veruješ, da je Jezus Bog, kajne?« Fant se je ozrl v izmučeno postavo in rekel: »No, če je Jezus res Bog, bi moral biti sposoben delati stvari, ki jih dela Bog. Bog je ustvaril drevesa in drevesa so ustvarila druga drevesa. Bog je ustvaril slone in ti sloni so naredili druge slone. Zdaj, če je Jezus Bog, bi moral biti sposoben narediti druge Jezuse – in še nikoli nisem videl drugega Jezusa. Moj oče je nasilen, moja mama nima časa zame«. Wurmbrand je vprašal: »Ali ni tvoj župnik drugi Jezus?« »Ne!« je odgovoril deček. Kako je žalostno, če ljudje v nas prepoznajo zgolj dobrega gospodarja, voditelja skupin … ne pa tudi Jezusa samega. 

II. 

Kje dobiti moč za to naše poslanstvo?

Na koncu škofijske sinodalne poti smo si kot eno od prioritet postavili uvajanje v pomen in lepoto obhajanja sv. maše, ki je neskončen duhovni kapital. Najprej smo mi duhovniki povabljeni k poglobitvi našega odnosa do te velike skrivnosti.

Danes se mnogi sprašujejo, kako bo s Cerkvijo jutri. Eno lahko zatrdim, in sicer, da bo Cerkev prihodnosti evharistična Cerkev, kajti tu je naš zaklad in naše srce.

Cerkev je v prvi vrsti občestvo, ki je zbrano ob evharistični mizi in duhovniki smo služabniki te mize. Duhovniki smo najbolj prepoznavni ravno po obhajanju sv. maše. Pri nas imamo tako lepo ime za duhovnika - »mašnik«. Ob pomanjkanju duhovnikov ljudje vedno bolj spoznavajo, kako je duhovnik potreben, da se ponavzočuje Kristusova daritev na križu, njegovo vstajenje od mrtvih in da darovi in prošnje vernikov »dosežejo« nebeškega Očeta.

Duhovniki smo v prvi »evharistični ljudje«, kajti obhajanje svete maše daje odločilen pečat našemu življenju. 

Starejši duhovnik mi je dejal: »Moj dan je zaznamovan s sveto mašo. Tako je čas pred sv. mašo naravnan nanjo, potem pa iz nje živim.«

Za duhovnika , ki je bil na župniji pred menoj, so govorili: »Nikoli se ni sv. maša začela točno. Pred oltarjem je pred sveto mašo urejal rože, pripravljal oltar … To je trajalo kar nekaj časa. Toda, ko se je sveta maša začela, smo imeli občutek, da gre za nekaj velikega in svetega.« 

Mi danes ob vsej obilici skrbi pozabimo na duhovno pripravo samega sebe in ožjih sodelavcev. 

Tudi danes ljudje veliko pričakujejo od duhovnikov. Želijo si, da bi jih duhovnik duhovno vodil in povezoval, da bi jim razlagal Božjo besedo, delil zakramente in jim pomagal duhovno rasti. Takega duhovnika, ki je podoba navzočnosti zgodovinskega Kristusa, potrebuje svet, ki se spreminja.

Ko se torej zahvaljujemo Bogu za dar duhovniškega posvečenja, ohranimo v svojih srcih živo veselje in sveti ponos, da pripadamo Cerkvi, ki je skupnost misijonarskih učencev. Duhovnik, ki resnično ljubi Cerkev, ni zgolj uslužbenec, ki opravlja neko nalogo, ampak je »učenec Jezusa Kristusa« in »služabnik evangelija« (Veselje evangelija, 24).

III.

Krizmena sv. maša mi daje priložnost, da se vam dragi sobratje duhovniki zahvalim za vaše duhovniško služenje.

Moja prva misel je namenjena našim starejšim sobratom, ki jih danes ni z nami. Sporočam vam, da ste z nami in mi z vami. Prosim vas, da molimo drug za drugega.

Ko obiskujem naša občestva in se srečujem z verniki, mi vedno povedo, kaj jim pomeni navzočnost duhovnika v njihovi sredi. Mogoče to še bolj čutimo sedaj, ko so nekatera občestva ostala brez stalnega duhovnika.

Hvala vam dekani, župniki in župnijski upravitelji, ki poleg svojega občestva skrbite tudi za občestva, ki so pastoralno povezana. Hvala vam za vašo požrtvovalnost in odgovornost, s katero opravljate svoje poslanstvo.

Hvala tudi vam, mladi duhovniki, ki ste na začetku vašega duhovniškega poslanstva. Danes je vaše poslanstvo bolj zahtevno, ko nimate samo ene zadolžitve, ampak več, kar zahteva prilagajanje in napor.

Pomembno je, da skrbno negujete svoje duhovno življenje ob pomoči duhovnega voditelja, ki ga zelo priporočam, kajti miselnost tega sveta nas nenehno poplitvuje in oddaljuje od Boga, zato je tako pomembno dan za dnem skrbeti za našo povezanost z Bogom. 

S hvaležnostjo se obračam tudi na vas, stalni diakoni. Vaše poslanstvo vedno bolj postaja prepoznavno in je dragocena pomoč duhovnikom po naših občestvih. Povezujte se med seboj in postanite močna diakonska družina. 

S hvaležnostjo se oziram tudi na vas, bogoslovci. Vsakega od vas smo veseli in vas podpiramo v vaši pripravi, ki naj bo celostna, in naj skrbi za duhovno, človeško, teološko in pastoralno rast. 

Zelo sem hvaležen vam, dragi redovniki in redovnice. Današnji svet zaznamuje individualizem in iskanje lagodnega življenja. Vaše redovne hiše so kot oaze sredi tega sveta, ki ljudem kažejo, kaj pomeni odgovoriti na Kristusovo vabilo in živeti po evangeljskih svetih čistosti, uboštva in pokorščine.

Danes ne morem mimo naše skupne skrbi za nove duhovne poklice. Pogosto slišim vprašanje: Kaj je vzrok, da se tako malo mladih fantov in deklet odloča za duhovni poklic? Delni odgovor je plitva vera, razbite družine, nenaklonjenosti okolice in seveda škandali, ki nas vedno znova pretresajo. Nek škof je v svoji škofiji vprašal duhovnika, odgovornega za nove duhovne poklice, kako nagovoriti mlade za duhovništvo. Duhovnik mu je odgovoril: »Najboljši način navdušiti fante za duhovništvo, g. škof, bi bila vaša kanonizacija.« Kako resničen odgovor. Svetost rojeva svetost … 

Danes imam v mislih tudi vse, ki so zapustili duhovništvo. Vsem vam ostajam oče in vas prosim, da se trudimo ohranjati stike in drug za drugega molimo. 

IV.

Po obnovitvi naših duhovniških obljub bomo blagoslovili krstno olje, s katerim bodo zaznamovani naši novokrščenci. V krstnem olju je skrita vsa pastoralna skrb Cerkve: od uvajanja otrok v krščanstvo, do poučevanja mladih o veri, pri verouku, doma v družini, v župniji, pri bogoslužju, v veroučni učilnici, na duhovnih vajah, oratorijih in podobno.

Nato bomo blagoslovili bolniško olje, ki je znamenje, da nam je Bog blizu in da nas po tem nebeškem zdravilu varuje na duši in na telesu. V tem olju je skrita pastoralna skrb za naše bolnike, invalide, starejše, trpeče in umirajoče. Bolniško olje nas spominja na telesna in duhovna dela usmiljenja, na naše poslanstvo v Karitas in v drugih dobrodelnih ustanovah.

Najbolj slovesno pa bomo danes posvetili sv. krizmo, dišeče olje, s katerim se mazilijo novokrščenci, birmanci in, upam, tudi letošnji novomašnik.

Na koncu se obračam tudi na vas, dragi verniki. Prosim vas, molite za zame, za naše duhovnike, diakone, bogoslovce, naše redovnice in redovnike. 

Molite skupaj z nami tudi za nove duhovne poklice. Samo tako bo naša krajevna Cerkev rodovitna »Očetova hiša« in bogata v duhovnih poklicih. Radi imejte svoje dušne pastirje in jim bodite opora v teh časih, ki nam niso naklonjeni. 

Po svojih močeh pomagajte duhovnikom in velikodušno prevzemajte skrb za razna župnijska opravila, naloge in službe, da se bodo oni lahko bolj posvetili svojemu osnovnemu duhovniškemu poslanstvu.

Naša skupna prizadevanja pa naj spremlja priprošnja blaženega Antona Martina Slomška in presvete Device Marije. Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit