Spoštovani sobratje duhovniki, dragi diakoni, bogoslovci, dragi bratje in sestre! Poseben pozdrav tebi Simon Lampreht, ki boš pri tej sv. daritvi postal duhovnik. Prisrčen pozdrav tvoji mami in očetu ter vsem sorodnikom in prijateljem.

Ko mi birmanci pišejo pisma, mi na koncu postavijo še kakšno vprašanje. Med njimi je največ takih, ki me sprašujejo: »Kako to, da ste se odločili za poklic duhovnika?

Verjetno boš tudi ti dragi Simon te dni deležen podobnih vprašanj.

Sam odgovarjam birmancem, da si duhovnik »ne izmisli«, da bi postal duhovnik, ampak je na začetku poklicanosti Gospodov klic, ki je lahko pri enih zelo jasen in močan, pri drugih pa je potreben čas, da ga nekdo prepozna in naj odgovori.

Gospod je tisti, ki kliče duhovnika in On je tudi tisti, ki ga pošilja. Zato ima vsak od nas svojo zgodbo, ki je zelo osebna in na koncu se vsak izmed nas sprašuje: »Gospod zakaj si se ozrl name?«

V ozadju je Božji načrt, kot smo slišali v današnjem evangeliju: »Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva« (Lk 10,1 - 12).

Duhovniški poklic ima svoj izvor pri Gospodu žetve, ne pri človeku. V začetku poslanstva je Bog. Tudi naša pastoralna rodovitnost sloni na zavesti, da nas Gospod pošilja.

Da smo poslani se vidi tudi iz navodil, ki jih Jezus daje poslanim. Nismo privatniki, ampak smo odposlanci njega, ki nas pošilja.

Jezusova navodila so zelo konkretna in življenjska. Jezus nas pozna v globini naših src in ve tudi, kakšnim skušnjavam bomo izpostavljeni.

Jezus poslanim naroča naj oznanjajo, da se je približalo Božje kraljestvo. Bolj gostobeseden je, ko oznanjevalcem naroča, kako naj se obnašajo. Naj imajo skromno potno opremo, naj se brez potrebe ne ustavljajo, naj bodo nosilci miru, naj se zadovoljijo s hrano, ki bo pred nje postavljena, naj ne bodo vsiljivi. Z drugo besedo, naj bodo bolj pričevalci, kot oznanjevalci evangelija zgolj z besedo.

Jezus jasno pove, da učencev ni poklical in izbral, da bi si ti ustvarili kariero, temveč, da bi mu služili. Zato jih vabi, da so ljudje bližine.

Najprej bližine Bogu, kajti učenec je tisti, ki gre za Gospodom. Klic »hodi za menoj«, ni klic, ki ga je Gospod enkrat izrekel, ampak ga ponavlja dan za dnem. Odgovor nanj je življenjska odločitev, ki se potem utrjuje preko vsakodnevnih privolitev. To je privolitev za osebno molitev, za molitveno bogoslužje, za branje Božje besede za obhajanje zakramenta sprave in evharistije… Res je, vse to lahko postane tudi navada, ki jo površno opravljam, v resnici pa naj vedno bolj postaja stvar srca in hkrati priložnost, da čutim in doživljam, kako je v meni vedno več ognja Svetega Duha.

Duhovniki ne smemo biti samotarji in individualisti, kajti, kot smo slišali v evangeliju, Jezus ni poslal učencev na pot samih, ampak skupaj s še nekom, da bi se tako pokazalo duhovniško bratstvo učencev. To bratstvo se izraža v edinosti src in je sestavni del klica, ki smo ga prejeli. Skušnjava je, da bi se duhovniki začeli zapirati vase, da postajamo vedno bolj samotarji, kar nas lahko pripelje do tega, da se začnemo izogibati sobratov. Več moramo narediti, da bo edinost med nami rastla korak za korakom. Na ta način se bo to odražalo tudi pri našem pastoralnem delu, da bo naše delovanje vedno bolj v povezanosti s škofom in z brati znotraj duhovniškega zbora.

Tretja povezanost je povezanost z Božjim ljudstvom, kajti poslanstvo duhovnika je tesno povezano z občestvom in čutom za skupnost. Občestvo je izvir duhovnikovega poslanstva in pogoj za njegovo rodovitnost.

Papež Frančišek nas vabi, da duhovniki »ne bi izgubili vonja Božjega ljudstva«. To pomeni, da smo duhovniki ljudstva, ljudje, ki jih vodi sočutje in usmiljenje. S tem seveda ne zapiramo src pred problemi, s katerimi se danes ljudje srečujejo.

Dragi Simon, danes boš po Božji milosti, kot čisti zastonjski dar, prejel poslanstvo, da boš stopil v Gospodov vinograd kot duhovnik, da bi ljudstvu oznanjal, da se Bog v svojem usmiljenju sklanja prav k vsakemu človeku.

Kot duhovnik boš obhajal presveto daritev, po kateri vstali Gospod med nami živi in deluje po nas, če spolnjujemo njegovo voljo.

Sklanjal se boš k bolnikom, da jim pokažeš, da jim je Bog blizu.

V obupanih boš prebujal upanje, ki ga more v človeku prebuditi samo Bog.

Odpiral boš vrata sprave tistim, ki so se zaradi greha znašli stran od Boga in zunaj občestva.

V Božjem imenu boš ljudem našega časa prinašal radost, mir, pogum in zaupanje.

Danes ima človek na voljo različne terapije, tečaje in seminarje, ki imajo za cilj v človeku prebuditi pozitivno mišljenje in mu prinašati upanje.

Vprašanje nastane, iz česa naj se ta pozitivnost hrani.

Kristjani vemo in doživljamo, da je to mogoče samo iz Božje bližine, ki je za človeka odrešujoča in ozdravljajoča.

To je poklic in poslanstvo duhovnika. Biti pričevalec s tem, da pričujem, kako je moje življenje vraščeno v Boga in v izpolnjevanje njegove volje.

Ta vraščenost v Boga človeka tako prevzame, da postaja vedno bolj način njegovega življenja, ki se odraža v drži bližine, sočutja in služenja.

Dragi Simon, v prvem berilu iz Ezekijelove knjige smo slišali, kako Bog napoveduje preroku, da ne bo vedno sprejet med svojimi ljudmi, kajti ljudje so tudi, kot pravi prerok, »trmastega obraza in predrznega srca« in zato ne bodo sprejeli njegovega sporočila.

Todi tvoja naloga bo, da boš pričeval, da boš govoril, pa čeprav boš naletel tudi na gluha ušesa. Ko boš vztrajal, boš prinašal upanje za jutri, da bo veselo oznanilo doseglo vse, ki iščejo in ki so odprti za resnico.

Tudi sv. Pavel je to doživljal, a se je zavedal, da na svojem telesu nosi Jezusova znamenja. Jezus je bil tisti, ki mu je ostajal blizu in mu dajal moč, da je v povezanosti z njim lahko izpolnil poslanstvo evangelija, ki mu je bilo zaupano.

Zato, dragi Simon, bodi trdno zasidran v Njem, ki te je poklical in te pošilja, kajti samo tako boš lahko njegova priča v tem svetu in boš lahko kljuboval skušnjavam in težavam, ter boš v sebi ohranjal plamen vere in poklicanosti.

V svojem poslanstvu se zavedaj tudi svoje krhkosti in ostani vsak trenutek odprt za Božje darove, da te bo lahko dosegla Božja moč.

Naj te na poti duhovniškega služenja spremlja varstvo in priprošnja Device Marije, kraljice duhovnikov in blaženega škofa A. M. Slomška! Amen.

msgr. Alojzij Cvikl DJ,

mariborski nadškof metropolit