Spoštovani sobratje duhovniki, drage sestre redovnice, drage sestre in bratje!

Danes polni hvaležnosti obhajamo stoletnico rojstva božje služabnice in svetniške kandidatke, verne laikinje Cvetane Priol.

Vesel sem, da današnjo slavljenko, stoletnico, slavimo tukaj v naši stolnici, ki je tako tesno povezana s Cvetano Priol, saj je tukaj v križni kapeli izrekla svojo življenjsko izročitev Bogu.

Globoko je doživljala, da jo je Bog pri krstu naredil za svojega otroka, da je postala ljubljena hči, »nad katero ima Bog veselje«. V tem je izvor Cvetaninega poslanstva. Sebe je doživljala kot »otroka Cerkve« in njemu se je želela darovati: za škofa, duhovnike in redovnice. Želela je, da bi njeno življenje bilo dar zanje.

Njen odnos do Boga je bil otroški, pristen, poln zaupanja. Zavedala se, da je na začetku tega odnosa Bog, ki je prvi naredil korak, kot znamenje ljubezni. Zato je zapisala: »Iskal si me, Gospod pred mnogimi leti in klical si me že v mladosti. Izbral si me za otroka zase in me vodil skozi jasnine in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal moj cilj in moj poklic. Ti brezmejna modrost, ki vodiš naše življenje, ohrani nam vodnike!«

Božja služabnica Cvetana je živo doživljala, da jo Gospod ljubeznivo vabi, da mu zaupa, da mu izroči svoje bolečine in težave. Z velikim zaupanjem je prihaja pred Gospoda v zavesti, da razume njeno bolečino in vidi njene solze. Ob Gospodu je doživljala resnico, da kadar pridemo k Njemu, naše življenjsko breme postane lažje in naš križ izgubi svojo ostrino.

Posebno prihajanje Gospoda k njej je čutila pri sv. maši, pri sv. obhajilu in pri češčenju najsvetejšega. Lahko rečemo, da je doživljala to, kar je v svoji Okrožnici o evharistiji zapisal sveti Janez Pavel II., ko pravi: »da se je prijetno muditi pri Njem in se kakor ljubljeni učenec nasloniti na njegove prsi, da se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca« (št. 25).

Sama Cvetana Priol pravi: »Kolikokrat sem to izkusila in iz tega prejela moč, tolažbo in oporo«. Nocoj se želim zaustaviti ob treh besedah, ki najbolj označujejo našo božjo služabnico Cvetano:

• Laikinja
• Trpinka
• Mistikinja

V mladosti je Cvetna želela iti v misijone, a je morala zaradi krhkega zdravja to misel opustiti. Svoj poklic je doživljala kot poslanstvo verne krščanske laikinje, ki želi biti priča Gospoda v Cerkvi in svetu.

V tem je podobna sveti Tereziji Deteta Jezusa, ki je prav tako želela biti misijonarka, želela je obhoditi ves svet, da bi pričevala za Božjo ljubezen, a je zaradi bolezni spoznala, da je njen poklic »biti ljubezen v srcu Cerkve moje matere«. Našla je svoje mesto v Cerkvi, biti ljubezen v srcu svoje matere Cerkve.

Prav tako je tudi naša božja služabnica Cvetana doživljala svoj poklic. Cerkev je iz udov sestavljeno telo, a mora imeti najpomembnejše – to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poživlja ude.

Brez te ljubezni duhovniki ne bi več oznanjali evangelija in mučenci ne bi več prelivali krvi za Gospoda. Zato je Cvetana prosila Gospoda: »Daj, da bo moje srce veliko, kot je velik svet in kot so velike potrebe duš.« Božja služabnica Cvetana je že v mladosti hudo zbolela in prebolela nekaj hudih bolezni. Pozneje je nekaj let zapored preživela na bolniški postelji.

 Sama pravi, da je bolniška postelja postala »oltar«, na katerem se je darovala Gospodu. Ni se jezila, ko so prihajale bolezni ,ampak je v teh preizkušnjah videla dar iz nebes, saj pravi: »Če bi morala trpeti 1000 let, bi jih z veseljem pretrpela, ker te neizmerno ljubim … Ljubim te do utrujenosti, Gospod, in se ti zahvaljujem za vse, kar si dal ubogemu otroku, svoji stvari – ti čudovita ljubezen. Oh kako si želim delati za duše. Hočem se žrtvovati v ta namen«.

Božja služabnica Cvetana pa je bila tudi mistikinja, saj je veliko pretrpela. Sama je zapisala: »Poglej prebodene roke, poglej prebodeno srce. Ljubezen, ki ne omaguje. Ljubezen, ki osrečuje, ki se darovala je zate«.

V tej celostni podaritvi je našla srečo in notranji mir. Zanjo je bila vera vse: vsakodnevno življenje, veselje, trpljenje in preizkušnje … V mističnih trenutkih je doživljala, kako se k njej sklanja usmiljena Božja ljubezen. Iz njenih zapisov lahko hitro ugotovimo, da je bil zanjo Bog naprej ljubezen, ki se njej in vsem, ki so odprtega srca, osebno razodeva.

Ko se nocoj, ob stoti letnici njenega rojstva, Bogu zahvaljujemo za to čudovito pričevalko preprostega in globokega odnosa z Bogom, prosimo Gospoda, da bi tudi mi lahko doživljali našo vero kot ljubezensko zgodbo med nami in Gospodom, in da bi ta vera postava dejavna v našem življenju, besedah, molitvi …

Naj ne bo samo naša vzornica, naj postane tudi naša sopotnica in naša priprošnjica. Ob smrti moje mame sem z veseljem opazil na njeni nočni omarici podobo božje služabnice Cvetane.

K njej se je priporočala v težkih dneh bolezni in Gospod ji je naklonil, da je bila skoraj do zadnjega trenutka pri zavesti in je lahko svojo smrt doživela kot izročitev Gospodarju življenja. Bolj, ko se ji bomo priporočali, prej jo bomo lahko častili kot blaženo in našo priprošnjico pri Bogu. Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl,
mariborski nadškof metropolit