Dragi bratje in sestre!

Človeka današnjega časa pestijo številne vsakodnevne skrbi, od strahu pred revščino in vojno, do strahu pred boleznijo. 

Današnji praznik, praznik Vseh svetih,  želi naš pogled preusmeriti od teh vsakdanjih skrbi k cilju našega romanja oziroma našega življenja.

Danes v duhu gledamo množico naših sester in bratov, ki so že dosegli cilj svojega romanja in so v Božjem objemu. Mi jim pravimo svetniki. Morda imamo danes napačno predstavo svetosti. Predstavljamo si jih kot dolgočasne in od sveta odmaknjene ljudi. Mislim, da je ravno nasprotno. To so tisti, ki so svoje življenje živeli z največjo intenzivnostjo in napetostjo v odnosu do sveta in do Boga. Če svetnike ocenjujete zgolj s pogledom na pozlačene statične figure na oltarju in si pri sebi mislite »kakšen dolgčas«, vam moram povedati, da se motite. Če bi ti svetniki na oltarjih lahko govorili in hodili, bi bilo še kako živo in dinamično. Svetništvo je življenje do zadnjega diha v polnosti. Do tiste skrajne meje, ki ji nekateri pravijo že norost. 

Svetniki so ljudje upanja, ki se ne dajo zlomiti pod težo sedanjosti in se ne prepustijo obupu. To niso naivni ljudje, saj se dobro zavedajo problemov in težav sedanjosti, a kljub temu hrepenijo po sreči. 

Blagre, ki nam jih je predstavil Jezus na Gori, bi lahko razdelili v dve skupini: 

Prvi štirje blagri nakazujejo osebne situacije, v katerih se človek lahko znajde. Gre za to, da nam lahko nekaj manjka, ko na primer, da ne dosežemo želenega uspeha; da v trenutkih žalosti ne najdemo tolažbe; da nimamo moči, da bi povzdignili naš glas in se zavzeli za pravico. V takih situacijah se zavemo, da nismo samozadostni, da potrebujemo pomoč. Ravno v trenutkih šibkosti je Bog najbližje, saj se je v Svetem pismu predstavil kot Bog majhnih. Sreča ni v revščini, pomanjkanju in šibkosti, ampak v pripravljenosti, da sprejmem Boga in da se pustim ljubiti. To je pot do prave sreče.

Drugi štirje blagri opisujejo odnose in dejanja. Pot do sreče opišejo kot zdrav odnos do drugih. Srečni so tisti, ki so usmiljeni do drugih in se ne prepuščajo nepremišljenim sodbam; srečni so tisti, ki širijo mir in ne vnašajo razdora ter ustvarjajo konfliktov; srečni so tisti, ki so preganjani, ker so iskali pravico in niso skrivali resnice s sklepanjem kompromisov. Na koncu blagrov se Jezus obrne na vse nas: blagor vam, ker lahko okušate srečo, saj imate v Bogu nekoga, kogar se lahko oklenete.

Današnji praznik Vseh svetih nas vabi na pot svetosti. V Novi zavezi sta glede svetosti uporabljena dva glagola: eden v povednem naklonu »Sveti ste« in drugi v velelniškem: »Bodite sveti«. Sveti Pavel pravi, da smo kristjani posvečeni in posvečujemo. Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Kristusu – ne po svojih delih, ampak kot dar, ko smo pri krstu postali resnično božji otroci in deležni božjega življenja, zato smo sveti.

Po drugi strani smo poklicani, da ta dar, ki smo ga prejeli, v življenju ohranjamo in izpopolnjujemo. Papež Frančišek nam na vprašanje: »Kdo so svetniki?« odgovarja: »Kot prvo, niso se rodili kot svetniki. Bili so ljudje, kot mi. Živeli so prav takšno življenje, kot ga živimo mi«. Kakšna je potem razlika? »Odgovorili so na Božje vabilo, pustili so, da jih je Bog napolnil s svojo bližino in to so potem širili navzven!«

Svetost ni nekaj, kar bi bilo samo za izbrane. Ključno vprašanje, ki se nam danes poraja, je, kako naj mi postanemo sveti. Morda nam je dal odgovor Martin Luther King, ko je govoril o pometaču cest. King je bil prepričan, da ni važno, kaj delamo, pomembno je, kako to delamo. To je tudi skrivnost svetniškega življenja. Zapisal je: 

»Če na vas pade breme, da boste pometali ceste, pometajte ceste, kot je Michelangelo slikal slike; pometajte ceste, kot je Beethoven komponiral glasbo. Pometajte ceste, kot je Shakespeare pisal poezijo. Ceste pometajte tako dobro, da bodo ne samo na zemlji, ampak tudi v nebesih za trenutek obstali in rekli: 'Tukaj živi veliki pometalec cest, ki svoje delo pometača odlično opravlja.'« Zgodba ne potrebuje komentarja. 

Gledajoč tiste, ki so že pri Bogu, in z mislijo na naše pokojne, čutimo, da je tudi naš cilj pri Bogu, za katerega pravi knjiga Modrosti: »Tisti, ki so zvesti v ljubezni, bodo prebivali pri njem, kajti njegovi izvoljenci so deležni milosti in usmiljenja!«

Tudi bl. Anton Martin Slomšek pravi, da so nebesa naš dom, kjer nas Oče, ki nam je podaril življenje, pričakuje in je za vsakega od nas pripravil prostor. Papež Frančišek je na sredini avdienci  zelo lepo razložil, kaj pomenijo nebesa, kaj pomeni raj: »Raj je objem Boga. Raj ni nek pravljični kraj, še manj čaroben vrt. Raj je objem z Bogom, neskončno ljubeznijo. Vanj stopimo zahvaljujoč Jezusu Kristusu, ki je za nas umrl na križu.« Papež nadaljuje: »Kdor je spoznal Jezusa, se ničesar več ne boji.« Zato je tako pomembna vera, ki vedno bolj poglablja naš odnos z Bogom. Bolj je vera živa in trdna, več je v nas upanja, več je v nas življenja.

Naj bo današnji praznik, ko je naš pogled zazrt v brate in sestre, ki so dosegli polnost objema z Bogom, vabilo, da gremo dan za dnem po poti vere in zaupanja v Boga.

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl,
mariborski nadškof metropolit