Dragi rojaki iz domovine in zamejstva in izseljenstva, cenjeni gostje in spoštovani domačini.
Prisrčno vas pozdravljam v romarski cerkvi Matere Božje na Svetih Višarjah in vam želim milost in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Tudi letos smo se zbrali, kakor vsako leto, da utrdimo krepost svoje vere in svojega upanja ter svoje ljubezni, tudi ljubezni do domovine in do drugih narodov, da okrepimo medsebojne vezi, da obnovimo stara poznanstva in sklenemo nova prijateljstva. Takšno srečanje ima svoje mesto tudi v cerkvi in pri bogoslužju, saj smo tudi vsak svojo deželo in svojo domovino prejeli po Gospodovi dobroti in jo sprejemamo iz Božje roke.
V pesmi, ki jo je izvoljenemu ljudstvu zložil tik pred svojo smrtjo, namreč piše Mojzes: 'Ko je Najvišji narodom delil posesti, ko je ločeval človeške otroke, je ljudstvom določil ozemlja po številu Izraelovih sinov' (5 Mz 32,8). Podobno pravi Job v svojem govoru prijateljem: 'Narode povečuje in jih pokončuje, narode razširja in jih ugonablja' (Job 12,23). Isto misel je ponovil apostol Pavel na areopagu v Atenah: 'Iz enega izvora je ustvaril ves človeški rod, da prebiva po vsej zemlji, in je bivanju ljudi odmeril ter določil čase in meje' (Apd 17,26). Misel, da smo vsak svojo domovino prejeli od našega Gospoda in Stvarnika, krepi ljubezen vsakega človeka do rodnega kraja in materinega jezika.
Današnji odlomki Božje besede nas opozarjajo na dvojno presežnost in odprtost, ki je potrebna najprej vsakemu posamezniku in vsakemu človeku: presežnost in odprtost do Gospoda in presežnost in odprtost do bližnjega in do soseda. Vsakemu izmed nas se namreč lahko zgodi, da se zapre vase in ne vidi človeka poleg sebe, ali da se zapre v ta svet in ne vidi nad seboj Gospoda. Zato si vsakdo mora stalno prizadevati za to dvojno presežnost in odprtost do ljudi okrog sebe in do Gospoda nebes nad seboj. Preseganje samega sebe nasproti bližnjemu namreč naredi človeka za človeka in preseganje samega sebe nasproti Bogu naredi človeka za Božjega otroka.
Navedeno pravilo, ki v skladu s prvo in drugo največjo zapovedjo velja za vsakega posameznika, pa seveda velja tudi za vsak narod. Tudi vsak narod se namreč lahko zapre sam vase, da ne vidi svojega soseda, in se lahko zapre samo v ta svet, da ne vidi nad seboj Gospoda. Pred takšno slepoto in takšno zablodo nas opozarjajo tudi vsa tri današnja branja: Gospodova prilika v evangeliju – kar pa si spravil, čigavo bo; Pavlova spodbuda v drugem berilu – iščite to, kar je zgoraj; Pridigarjeva trezna presoja v prvem berilu – vse je nečimrnost!
Tudi velika večina nekega naroda se namreč lahko zapre sama vase in ne vidi nad seboj Gospoda. Tako se je, kakor je vsem dobro znano, dogajalo celo izvoljenemu narodu, kjer je pogosto ostajala zvesta komaj desetina. Ob razdelitvi Salomonovega kraljestva je prerok Ahija dodelil severnemu kraljestvu deset kosov, samo en kos je ostal južnemu kraljestvu (1 Kr 30-32). Prerok Izaija napoveduje rešitev desetine prebivalstva (Iz 6,13); prav tako prerok Zaharija (Zah 13,8-9), ki nadaljuje: 'Če pa katera izmed rodbin dežele ne bo hotela prihajati v Jeruzalem molit Kralja, Gospoda nad vojskami, zanjo ne bo dežja' (Zah 14,17). In naš Gospod v evangeliju blagruje 'malo čredo' (Lk 12, 32).
Iz istega razloga se nam tudi na ravni mednarodni stalno dogaja, kar ugotavlja Pridigar: 'Tudi to sem videl, da je ves trud in vsa spretnost pri delu le zavist enega proti drugemu; tudi to je nečimrnost in obtežitev duha' (Prd 4,4). In apostol Jakob ugotavlja: Zavist je počelo sovraštva in vojn: Od kod boji in od kod prepiri med vami? Ali ne od tod: iz vašega poželenja, ki se vojskuje v vaših udih? Poželite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete dobiti. Borite se in se vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prosite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom: da bi svoje poželenje utešili' (Jk 4,1-3).
Podobno blago naročilo daje tudi apostol Peter v svojem prvem pismu: »Odložite torej vsako hudobijo in vso zvijačnost in hinavščino in zavist in vse opravljanje. Kakor novorojeni otroci zahrepenite po pristnem, neponarejenem mleku, da boste po njem zrasli v zveličanje, ko ste vendar okusili, da je Gospod dober« (1 Pt 2,1-3). Apostol postavlja vernikom za zgled otroka, ki hrepeni po pristnem, neponarejenem materinem mleku. Zavist je izprijenost, ki ni zadovoljna, s tem, kar ima, in ponaredek, ki drugim ne privošči, česar sam nima!
Božja beseda pa nikakor ne pogreša niti veličastnih in ugodnih rešitev. Prerok Izaija napoveduje: 'Zgodilo se bo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo stala vrh gora, vzvišena nad griči. In vreli bodo ki njej vsi narodi, mnoga ljudstva pojdejo tja in poreko: Pridite, pojdimo h gori Gospodovi, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po Gospodovih stezah!' (Iz 2,2-3). In končno uresničitev veličastnega Gospodovega načrta nam podaja apostol Janez v Knjigi Razodetja: 'Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah' (Raz 7,9). Naj nam, dragi bratje in sestre, tudi današnje srečanje pomaga, da se bomo še bolj zavzemali za mir in sožitje na svetu. Amen.
