Spoštovani bratje škofje, dragi bratje dekani, bratje vsi duhovniki, spoštovani redovni predstojniki, sestre redovnice, dragi diakoni in bogoslovci, dragi bratje in sestre.
Tukaj smo, kakor sem rekel na začetku, da bi se Bogu zahvalili za dar duhovništva in da bi blagoslovili sveta olja in posvetili sveto krizmo, s katerimi bomo delili zakramente tistim, ki bodo zanje prosili v letu, ki je pred nami.
Današnja krizmena maša je nekaj posebnega. Posebnega v tem smislu, da jo obhajamo v svetem letu usmiljenja, ko nas papež Frančišek in toliko drugih priložnosti neprestano vabi, naj se pri Bogu učimo usmiljenja, da bi tudi sami znali biti usmiljeni in da bi znali sprejemati usmiljenje.
Ko razmišljam o našem duhovništvu, dragi bratje, mislim, da morda v redko kateri drugi stvari tako izrazito stopa v ospredje resničnost Božjega usmiljenja kakor v našem poklicu, v poklicu slehernega izmed nas. Zakaj sem jaz duhovnik, kaj je na meni, kaj je v meni takšnega, da bi na kakršen koli način opravičevalo to Božjo izbiro? Mislim, da ni ničesar takšnega. Da gre preprosto za Božjo izbiro. Skrivnostno, dostikrat nedoumljivo, včasih morda za koga nevšečno, vsaj na začetku, ampak za Božjo izbiro.
Kakor je Gospod prišel mimo in zagledal pri mitnici Mateja ter mu rekel: »Hodi za menoj!« Če bi bilo po kriterijih tistega časa, potem je bil Matej popolnoma neprimeren, da bi hodil za Jezusom, da bi ga Jezus povabil za seboj. Kakor je šel mimo in je zagledal pri čolnih in pri mrežah Petra in Andreja, Jakoba in Janeza in jih povabil: »Hodite za menoj!« Po naših presojah bi bili neprimerni, saj se je Peter neprestano vpletal v Jezusove načrte, Jakob in Janez pa sta skupaj s svojo materjo precej časa razmišljala o karieri v Jezusovi družbi.
Tako je Jezus prišel mimo nas. Tudi na nas najbrž po kriterijih našega časa ne bi mogel najti ničesar takšnega, kar bi nas postavljalo v njegovo izbiro in njegovo službo. Ampak ozrl se je na nas. Ozrl se je na nas s tistim usmiljenjem, s tisto milino, ki je v Mateju videla učenca, ki je v Petru in njegovih tovariših videla učence. S tisto milino, s katero se je ozrl na bogatega mladeniča, ki pa v sebi ni našel poguma, da bi odgovoril in odšel za njim.
Z usmiljenjem se je ozrl na nas, nas povabil za seboj, in danes smo tukaj. In se želimo Bogu zahvaliti za to usmiljenje, kajti samo po njem, po njegovem usmiljenju smo to, kar smo. Po njegovi milosti smo postali duhovniki in po njegovi milosti ostajamo duhovniki. Po njegovem usmiljenju ostajamo duhovniki. V svoji pravičnosti bi najbrž vsi bili nekje drugje. V Božjem usmiljenju pa smo še vedno služabniki Gospoda Jezusa Kristusa. Za njegovo ljudstvo, za brate in sestre kristjane in za vse druge. Zato se danes Gospodu v imenu vseh nas zahvaljujem, ker ostaja usmiljen z nami. Ker nam vedno znova odpušča vse tisto človeško, v katerem smo tolikokrat nezvesti, in nas v svojem usmiljenju znova in znova usposablja za služenje v njegovem vinogradu. Za graditev Božjega kraljestva.
Vsak dan, dragi bratje in sestre, vas vse izročam dobremu Bogu, njegovi milosti, ker vem, ali bolje, včasih slutim, kje ste, kaj doživljate, skozi kakšne težave greste, kakšne misli se odvijajo v vaših srcih in tudi s kakšnimi skušnjavami se morate boriti. Zato naj Bog vedno znova, vsak dan znova po moji prošnji in molitvi drži roko nad vami, vam da moč in pogum za vztrajanje, za boj, za zvestobo. Vabim pa tudi vas, da tudi vi iz dneva v dan kot bratje, kot bratje molite drug za drugega. Naj ne bo dneva, v katerem se izpred tvojega tabernaklja, tistega tabernaklja, ki ga ti odpiraš in v katerem je Najsvetejše, ki je bilo posvečeno po daritvi, ki si jo ti daroval Gospodu Jezusu in nebeškemu Očetu, ne bi dvigala molitev za tvoje brate, za vse. Kajti bratje smo samo takrat, kadar živimo drug za drugega, kadar živimo drug z drugim.
Srčno upam in vas prosim, da vsak izmed nas Bogu namenja veliko več molitev za svoje brate duhovnike, za tiste, ki so ti blizu, kot tudi za tiste, ki so morda nekoliko dlje, tako krajevno, kot tudi nekoliko dlje od srca. Veliko več besed molitve, kakor pa besed, ki niso dobre, ki niso prijazne, ki niso usmiljene.
V tem usmiljenju, dragi bratje duhovniki, bomo danes blagoslovili in posvetili sveta olja. Vedite, da ta olja ne bodo mazilila samo tistih, ki bodo prejemali zakramente. Še predenj bo katerikoli bolnik maziljen z bolniškim oljem, bo to olje mazililo tebe. Ti boš pomočil prst v sveto olje. Zato naj vsako bolniško maziljenje pomeni, da vstopaš skupaj z usmiljenim Gospodom Jezusom v življenje tega človeka, v življenje vseh bolnih, v življenje vseh pomoči potrebnih v tvoji župniji. Da na nek način jemlješ nase njegovo stisko, njegovo skrb, morda kdaj tudi njegov obup. Ker si ti maziljen s tem oljem, predenj boš njega mazilil.
Predenj bo katerikoli otrok, katerikoli katehumen maziljen s krstnim oljem, boš maziljen ti. Ker boš tudi ti pred maziljenjem tega človeka tega novega kristjana pomočil svoj prst v krstno olje. Naj se takrat v tebi obnovi tvoja vera. Naj se v tebi obnovi krstna milost. V tistem trenutku zahrepeni v samem sebi po Bogu in po svetem, ker takrat, ko si bil krščen kot otrok tega nisi mogel. Ko pa krščuješ tega otroka in ga maziliš s krstnim oljem, lahko zahrepeniš. Pa še kako lahko zahrepeniš. Po veri, trdni in globoki in poslednji. Po svetosti tega otroka in po svetosti tebe samega.
In ko boste s sveto krizmo mazilili novokrščene, boste spet najprej maziljeni sami. Naj bo v vsa tako iskrena želja, prošnja, da bi svoje duhovništvo živeli v vseh razsežnostih, v preroški, v kraljevski in v duhovniški vlogi. Da bi znali biti modri voditelji svojega ljudstva, da bi znali biti odločni v besedi, ki jo oznanjate, in da bi znali biti velikodušni v darovanju. Kajti Jezusovi služabniki ste. Služabniki Njega, ki kraljuje s križem, ki kraljuje pribit, in ki v svojem kraljevanju moli. Nekaj tega moramo, dragi bratje duhovniki, tudi mi z vsakim zakramentom, ki ga podelimo, globlje zaživeti.
In vas, dragi bratje in sestre, prosim, da molite za svoje duhovnike, da molite za vse duhovnike. Da molite tudi za nas, škofe. Vem, da nas dostikrat kritično opazujete. In vidite naše pomanjkljivosti, naše slabosti, tudi naše grehe. Nič ni narobe, če vidite vse to. Vendar vas prosim, da v svojih molitvah naše pomanjkljivosti prinesete pred nebeškega Očeta, pred njegovo usmiljenje. In prosite blagoslova za tiste talente, ki jih imamo, da bi jih mogli razdajati v službi vam, velikodušno in predano. Do konca, kakor je Jezus izkazal ljubezen do konca. In zahvaljujem se vam, da stojite ob strani našim bratom duhovnikom v vseh njihovih potrebah, telesnih in duhovnih. Da jih podpirate, da na ta način čutijo, da niso osamljeni, ampak da je okoli njih družina, ki jih ima rada in ki jih želi dobro.
Naj Mati Marija, Mati duhovnikov vztraja z nami takrat, ko bo svatba v Kani Galilejski, in takrat, ko bo treba biti trden na Kalvariji. Amen.
msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
