Dragi Marijini romarji, dragi bratje in sestre. Obhajamo Marijino vnebovzetje, največji Marijin praznik. Ob praznovanju naše Matere smo priromali k Njej, ki jo na Brezjah kličemo Marija Pomagaj in se ji že stoletja zahvaljujemo za njeno materinsko skrb ter ji izročamo prošnje in stiske, ki presegajo naše moči in zato potrebujemo spodbudo, pomoč in podporo iz nebes.

Danes je naša molitev in prošnja še posebej goreča. Zavedamo se namreč, da živimo v zelo zahtevnih časih. Svet postaja zapleten in odnosi v njem vedno bolj napeti. Z bolj ali manj jasnim spoznanjem se vsi zavedamo, da se je svet znašel v krču in ni samo po sebi umevno, kako bo ta svetovni krč popustil. Podobno je tudi z našo domovino in državo. Ne moremo razumeti odločitev in sprejetih sklepov, za katere vidimo, da v njih ni iskanja skupnega dobrega.

Ob teh ugotovitvah bi se lahko obrnili proč, ali pa zamižali na obe očesi in se delali, da je vse dobro. Lahko bi se tudi začeli ozirati okoli sebe in iskati krivca za razmere, v katerih živimo. Prepričan sem, da bi ga vsak izmed nas našel; pa ne samo enega. Vendar s takim ravnanjem ne pripomoremo k izboljšanju stanja. Zavedati se moramo, da je vsak človek dolžan storiti vse, kar more, da bi bilo med ljudmi, med skupinami, med političnimi strankami, pa tudi med narodi in državami več sožitja, medsebojnega sodelovanja in iskrenega prizadevanja za mir. Kristjani smo poleg tega še poklicani, da svet in njegove stiske, vojne in iskanja po Mariji prinašamo pred Boga. Na poseben način bomo to storili tudi med to sveto mašo, ko se bomo tridesetič izročili Mariji.

Z veliko vero se bomo izročili njej, ki je kot Božja mati na svoji zemeljski poti doživljala to, kar doživljamo mi: preganjanje, grožnjo s smrtjo, begunstvo, nerazumevanje in zavračanje s strani okolice, skrivnostnost dogajanja okoli njenega Sina, njegovo smrt na križu … Težka pot, polna preizkušenj, na kateri pa je ostajala zvesta svoji prvi podaritvi: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.«

Prav Marijina pripravljenost vedno in povsod biti učenka svojega Sina in nebeškega Očeta jo je ohranjalo vso lepo in vso čisto, kakor pravi čudovita molitev iz četrtega stoletja, ki sicer govori o njenem brezmadežnem spočetju, in to v istem času, ko se pojavijo prva pričevanja o praznovanju Marijinega vnebovzetja. Ta vera Božjega ljudstva je temelj razglasitve verske resnice, da je bila Marija po smrti z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo; verske resnice, ki jo je 1. novembra 1950 razglasil papež Pij XII.

Zakaj je moralo preteči toliko časa, da je Cerkev vero Božjega ljudstva razglasila kot versko resnico? Predvsem zaradi tega, ker za vero niso potrebne dogme. Vera ne potrebuje dogem. Vera, ki živi iz globokega osebnega srečanja z Bogom in njegovim odrešenjskim delovanjem, živi iz odnosa, iz ustvarjalnega dialoga med Bogom in človekom, ki se uresničuje v Božji ljubezni in človekovem odgovarjanju na to ljubezen. Nasprotno pa se dogme razglasijo takrat, ko je nek temeljni vidik vere postavljen pod vprašaj. Tako še nikoli ni bila razglašena dogma o Jezusovem vstajenju, ki je vendarle temeljni dogodek naše vere. Med verniki nikoli nihče ni pomislil, da bi zanikal njegovo vstajenje in obenem trdil, da veruje vanj, da je kristjan.

Seveda pa vera živi iz praznikov. Človek kot posameznik in kot skupnost potrebuje praznike, da v njih vedno znova odkriva, kdo je, da spoznava svojo identiteto.

Današnji praznik Marijinega vnebovzetja nam govori o tem, da smo kot kristjani ljudje, ki živimo svojo sedanjost, vendar se naše življenje ne izčrpa v sedanjosti; naše življenje presega prostor in čas. Marijino vnebovzetje namreč ni izključni privilegij, pridržan zgolj njej. Nebesa niso prostor za nekaj izbrancev, ampak so odprta za vse, ki delajo Božja dela. Ko so Judje Jezusa vprašali, kako naj storijo, da bodo delali Božja dela, jim je odgovoril: „Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal“ (Jn 6,29).

Dragi bratje in sestre, ali delamo Božja dela? Ali verujemo v tistega, ki ga je poslal Oče, Bog? Ali sprejemamo njegove besede in se držimo njegovega zgleda, kakor mu je sledila njegova mati Marija in se v zvestobi ogrinjala v sonce, v luč? Današnji praznik nas spodbuja, da se ponovno odločimo za zvestobo Božji besedi. Brez te besede ne bomo znali prav živeli sedanjosti in težko bomo brez nje odkrivali smisel in upanje za prihodnost. Brez te besede, ki jo je Marija sprejela in z njo dovolila Bogu, da postane vsebina in cilj njenega življenja, bi Marija ne bila oblečena v sonce in pod njenimi nogami ne bi bilo meseca. Njeno življenje bi se izteklo v anonimnosti pozabljenega Nazareta.

Pomembno je, da se tudi mi danes, v tem času vojnega razdejanja v Ukrajini in še po toliko drugih koncih sveta; v tem času idejnega in vrednotnega razdejanja od vrtcev do akademskih ustanov; v tem času vsesplošne odpovedi razumu in zdravi pameti, obrnemo k Božji besedi, jo začnemo brati, premišljevati in po njej živeti. V njej bomo spoznali resnico, ki jo je s preprosto globino izrazil sv. Irenej Lyonski: „Božja slava je živi človek, in človekovo življenje je gledati Boga.“

Ena prvih besed, ki jih Sveto pismo pove o človeku, je ugotovitev ob stvarjenju: „Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril“ (1 Mz 1,27). Ne glede na vse se ne moremo in nočemo odpovedati tej čudoviti viziji in obljubi življenja. Ne moremo se odpovedati različnosti med moškim in žensko, saj je temu paru Bog naročil, naj napolnita zemljo. Če bi se odpovedali tej različnosti, bi stegnili roko po drevesu življenja in trgali sadove, ne da bi sami živeli rodovitno. Ko začnemo trgati sadove z drevesa življenja, se odločimo za bleščavost parad, vendar obenem tudi za življenje brez lune in zvezd, zlasti pa se odrečemo ogrnjenosti v sonce, v luč.

Današnja Božja beseda, zlasti evangeljski odlomek, govori o življenju, o veselju nad življenjem. Srečanje med dvema materama, ki pod srcem nosita svoja sinova, je tako polno radosti nad njuno izbranostjo, pa tudi nad Božjo dobroto, da se veselje iz njunega srečanja preliva tudi na nas. Kakšno sporočilo za naš čas.

Nedavno smo lahko prebrali o trdi demografski zimi, ki je zavladala nad našim narodom. „V prvem četrtletju 2022 se je rodilo 4.109 prebivalcev, umrlo pa 6.301“ (vir: SURS). Ne vem, če so številke popolne. Če so med umrlimi samo tisti, ki jim je bila dana pravica do življenja in so bodisi v svojih posteljah ali kjerkoli drugje zaprli oči za luč tega sveta. Ne verjamem, da so med njimi tudi tisti, ki jim je bila odvzeta pravica do življenja, ker so gospe ali ženske ali mame ali očetje ali moški nad njihovo pravico do življenja postavili svojo pravico do izbire. In so morali umreti.

Kako močna je beseda papeža Frančiška: „Vsako nosečnico bi rad prisrčno prosil: Ohrani veselje, nič naj ti ne vzame notranjega veselje ob materinstvu! Prihajajoči otrok zasluži tvoje veselje. Ne dopusti, da bi bojazni, skrbi, govorjenje drugih ali težave zadušile to srečo, da si Božje orodje za to, da pride na svet novo življenje … Živi to vedro navdušenje sredi nevšečnosti in prosi Gospoda, naj varuje tvoje veselje, da ga boš lahko prenesla na svojega otroka“ (Radost ljubezni, 171).

Prvo berilo je govorilo o ženi, o materi na porodu, vendar je bil njen otrok ogrožen. Večno stara in večno nova zgodba tega sveta. Prisluhnimo papežu: „Mati, ki otroka obdaja z nežnostjo in sočutjem, mu pomaga vzpostaviti zaupanje in okusiti, da je svet prostor, ki ga sprejema kot dobrodošlega. To omogoča razvijanje lastne vrednosti, ki pospešuje zmožnost za prijateljski odnos in usposablja za vživljanje v drugega“ (Radost ljubezni, 175).

Vendar otrok potrebuje tudi očeta, kajti „očetov lik z druge strani pomaga zaznavati meje resničnosti. Močneje ga zaznamuje zmožnost za orientiranje, s spodbujanjem k sprejemanjem naporov in angažiranju, ko je trebe oditi v širni in zahtevni svet. Oče z jasno moško identiteto, ki v odnosu do žene izkazuje naklonjenost in podporo, je prav tako potreben kot materina skrb … jasna in točno določena prisotnost obeh likov – ženskega in moškega – ustvarja prostor, ki je najbolj primeren za otrokov razvoj“ (Radost ljubezni, 175).

Dragi bratje in sestre, se hočemo odpovedati podobi človeka, ki jo je imel – človeško govorim – pred očmi Bog, ko je ustvaril človeka po svoji podobi in ga ustvaril v rodovitnem dopolnjevanju moškega in ženske. Se hočemo odpovedati radosti družine, ko oče ponosno nosi za vratom svojega sina ali hčer, mama pa ga drži pod roko in mu zagotavlja ljubezen in zaupanje? Se hočemo odpovedati radosti rojstev in skrbem odraščanja? Se hočemo odpovedati čarom skrivnostnega pogovarjanja med fanti in dekleti, čudoviti govorici in vznemirjenju zaljubljenosti?

Mislim, da ne. Zato vas danes povabim, da v tej izročitvi Božji Materi Mariji na poseben način dovolimo Bogu, da njegova vsemogočna Beseda vstopi v naše srce, da zaznamuje naša življenja in da rodovitnost naši različnosti. Da z veseljem skupaj s psalmistom zapojemo: „Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela“ (Ps 139,14). Gospod, zahvaljujemo se ti, da smo moški in ženske, zahvaljujemo se ti za naše družine, zahvaljujemo se ti za naše otroke in zahvaljujemo se ti za našo nebeško Mater Marijo, ki prosi za nas in nas varuje. Amen!

Msgr. Stanislav Zore,

ljubljanski nadškof metropolit