Spoštovani gospod nadškof, sobratje, sestre in bratje!                 

Dovolite, da Vam posredujem misli, ki jih je ob petindvajset letnici umora pokojnega  profesorja izrekel 28. maja 1967 prof. Milan Komar v Buenos Airesu in jih objavil v Slovenski državi septembra istega leta. Izpostavlja Ehrlichov pomen za  katoličane in Slovence in izraža bojazen, da mladim ne bo več pomenil isto, kar je rojakom, ki so ga poznali in delili z njim zahtevne razmere  prelomnega časa. Komar je prepričan – smo tudi mi ?-, da Ehrlichovo življenje in delo ostajata »strogo aktualna«. Kot poudarjajo Rod Dreher, Roger Scruton, Ryszard Legutko, Alejandro Penya Escusa in številni drugi je spričo zahtev in izzivov časa aktualno bolj kot kadarkoli, kar mi je dejal  tudi gospod Jože Bartolj.

Komar ugotavlja, da je njegova nasilna smrt za vse, »ki smo jo doživeli in ki nas je do dna pretresla, kot da bi se to zgodilo še ne dolgo tega. Ostala nam je v živem spominu … je del našega življenja, nam je duhovno prisotna. Je del naše živete sedanjosti in nikakor ne samo nek pretekli dogodek. Za tiste pa, ki tega niso doživeli , mislim predvsem na mlajši rod,  je pa Ehrlichova smrt pretekel dogodek in nič več. In danes še celo zelo pretekel dogodek, kajti zgodovina je v zadnjih desetletjih pospešila svoj tek.  … Spremenilo se je pojmovanje , spremenila problematika. Nove generacije govorijo drug jezik. Kako jim povedati, kaj čutimo pri srcu, ko se spominjamo Ehrlichove smrti? Kako jim komunicirati naše doživetje?«, pravi. Kaj bi o spremembah lahko rekli šele danes po 81 letih Ehrlichovega umora.  V kakšen svet raste današnji mladi rod?

A Komar ve, da bi »mi radi obhajali Ehrlichov spomin ne le za nas, ampak za vse, zlasti za mlajši rod. Ne bi radi, da bi bil to zgolj spomin, nič več kot spomin, golo obujanje preteklega dogodka, nič več kot obnavljanje minulih doživetij. Pomembnost tega dogodka je namreč tako velika, tako polna notranje teže in smiselnega naboja, da nas sili, da jo posredujemo tudi drugim, zlasti tistim, ki so nam najbližji. In se nam upravičeno zdi, da bi ti izgubili nekaj važnega in dragocenega, če ne bi z nami doživljali, kar ni doživljamo.« Zato je prepričan, da bi moral biti spomin na Ehrlicha ne kamen spotike, pač pa skupna povezovalna vez in temelj za slovenske kristjane in Slovence sploh.

Nadaljuje, da »mora duh Ehrlichovih idealov resnično zaživeti v nas. Naša zvestoba do njegovih naukov mora biti ustvarjalna zvestoba. Ne deklamatorska, ne komemoracijska, ampak živa dejavna zvestoba… Spomin, ki ni samo spomin, ampak tudi vir življenja in delovanja, dragocena korenina v preteklosti, iz katere prepričljivo raste naš sedanji napor, ki se neprestano odpira in projicira v prihodnost…To je edina pot do mladih src.  Živeti moramo iz Ehrlichovih naukov in idealov, živeti moramo iz tistih globokih tragičnih doživetij… Ko je on začel delovati med ljubljansko akademsko mladino, je bila odtujitev med rodovi na višku, 'mladi' niso marali za 'stare' in 'stari' se niso znali vživeti v nove potrebe  'mladih'. Kontinuiteta je bila nevarno prekinjena. In vendar je dr. Ehrlich znal  dobiti pot do mladih  in najmlajših, čeprav je bil iz generacije 'starih' in čeprav so se iz njega mnogi 'mladi' ob prvih njegovih nastopih v akademskih društvih  kruto in ponižujoče norčevali.«

Nato Komar preide k bistvu Ehrlichovega delovanja:

»Vse Ehrlichovo delo  je bilo eno samo neprestano, neutrudno vsesplošno bujenje življenj. Najprej verskega , nadnaravnega.

Dr. Ehrlich je bil predvsem človek vere. Človek močne, neomahljive vere. Podoben je bil starozaveznemu preroku. Bilo je v njem nekaj trdega, kamenitega, nekaj abrahamskega.  Njegova vera je bila kakor skala. Zaupanje v Boga je bilo brezmejno. Zvestoba Cerkvi popolna in brez rezerve.  Vse to je danes strogo aktualno… Dr. Ehrlich nas uči živeti iz vere. On je bil velik molivec, velik romar, asket brez primere, revež, ki je zadnjo  srajco dal ubožcu .Mrtvičil se je, da bi imel več življenja. Kajti, kot je dejal, Nietzsche, kdor ni kot ubijavec, ki zatre vse, kar mori življenje, nima polnega življenja. Tudi to je strogo aktualno. Blagostanjska civilizacija s svojim vsesplošnim  materialnim komfortom poraja brezbrižne in brezciljne rodove, pri katerih so periodični čustveni-pastoralni  izbruhi nadomestki tihega močnega notranjega duhovnega življenja, ki ga ni.

Izprašajmo si vest. Dr. Ehrlich gleda s svojimi prodornimi ognjeviti očmi in nas prosi in roti v tem smislu. Izprašajmo si vest«, pravi: »Še molimo, kot smo takrat molili?  Naš rod še raste kot smo takrat govorili 'ob črnem kruhu in rožnem vencu'? To se pravi v pokori in molitvi. Naša zvestoba Cerkvi je še tista kot takrat, ko so papeški socialni nauk študirali v gorskih vasicah, kamor ga je ponesla naša prosvetna in orlovska organizacija? …

Ne gre za to, da se površno postavimo v ta ali oni tabor, da se proglasimo bodisi za konservativce ali  bodisi za progresiste. Gre za to, da … usmeritev Cerkve globoko in z ljubeznijo preučimo in v skladu s tem pametno odločimo, kaj nam je storiti…kaj je naše  mesto in poslanstvo (v svetu) in zato je (naša) pravica in dolžnost, da branimo svoje legitimne in neosvojljive interese.«

Komar ve, da je »zaradi vere, zaradi svoje globoko živete vere, dr. Ehrlich tako ostro prodrl v vprašanje slovenstva In njegove borbe za obstoj, ko je kot mlad duhovnik in intelektualec na Koroškem od blizu opazoval duhovno opustošenje med narodnimi odpadniki in med prisiljeno raznarodovanimi Slovenci.« Odpad in odtujevanje od vere in slovenstva ni danes problem le Koroške, pač pa Slovenije in vsega sveta.. In Komar nadaljuje: »K(j)er se je izvršilo tako nasilje nad človekom, narava ostane kakor okrnjena; neka globinska nepristnost se naseli v srcu izkoreninjenca, ki naredi vsak resnično višji izraz duha tako rekoč nemogoč. Versko življenje je zelo težko med izkoreninjenci. Pri, tem je dr. Ehrlich spoznal, kako globoke korenine imajo narodnostna izročila, kako važno prvino predstavljajo v strukturi človeškega bitja. Tudi to je strogo aktualno. Tudi s tem dr. Ehrlich osvetljuje današnjo slovensko problematiko v emigraciji in doma. Brez pravih izročil se ne da živeti in se ne da napredovati. Blagostanjska … družba hitro zoži človeka na zgolj potrošnika. 'Ustvari v njem celo vrsto nebistvenih potreb, ga podreja potrošniški propagandi in enodnevniškim- modam ter mu pri polnih egiptovskih loncih ubija odgovorno osebnostno življenje in z njim potrebo, po izročilih. Ruva ga iz človečanskega konteksta in ga tlači v blodni kolobar proizvodnje in potrošnje. To pa pomeni skrajno stopnjo odtujitve in s človeškega vidika skrajno nazadovanje. Kdorkoli kritično sledi slovenskemu dogajanju doma in zunaj, bo pritrdil, da blagostantjska mentaliteta predstavlja za slovenstvo resnično smrtno nevarnost…. Tudi v tem vprašanju nas gleda dr. Ehrlich s svojimi ognjevitimi in prodornimi očmi in nas vprašuje: 'Hočete še biti Slovenci? Hočete res ohraniti slovenstvo in razvijati njegovo kulturno in človeško bogastvo? Ste res še odločeni živeti in ne umreti? Če res hočete živeti in ne umreti, je treba precej večjega zagona, večje in globlje volje, prodornejšega pogleda, kot ga je danes videti med nami.' — Izprašajmo si vest. Človek lahko živi polno, res človeka vredno življenje samo iz izročil. Ne iz kakšnega ponavIjavskega, rutinskega tradicionalizma, ampak iz živih dejavnih izročil. Kar smo dobili od prejšnjih rodov, to obogateno izročamo 'bodočim rodovom, življenje je v bistvu povezanost.« Zato, nadaljuje je treba živeti iz dediščin rodov, ki se izraža v navadah, držah, izročilih. Brez teh pred-tehnoloških lastnosti, ni prave tehnološke civilizacije.« Komar v zvezi s tam opozarja, da tudi tehnologi in drugi organizatorji življenja potrebujejo živa in dejavna izročila. O Ehrlichu še doda, da se je zavedal, da milost predpostavlja naravo, kar je izpričal s svojim zgledom: molitveno, duhovno življenje mora prevevati vse drugo zunanje življenje. Navdihoval se je pri Sv. Višarjah  »Pri Sv. Višarjah se stikajo ozemlja treh narodov: slovenskega, italijanskega in nemškega. Kdor se razgleduje s Sv. Višarij, ne more biti zaprt človek. Ehrlich je branil slovenske pravice, a ni sovražil nikogar. Njegov sen je bil slovenska svoboda v dobrem sosedstvu, ko po Prešernovih besedah, 'ne vrag, le sosed bo mejak'«

Kakor bi govoril danes, Komar zaključuje: »V svetu vstaja nova doba. Borba za svobodo in napredek človeštva ne bo prenehala, samo, nove in drugačne oblike bo dobila. Svet se združuje, solidarnost med narodi raste iz dneva v dan. Vsi smo odgovorni za vse. Iskrena ljubezen do lastnega naroda nam narekuje spoštovati in ljubiti narode, ki niso naši. Obzorja se širijo. Stavljajo se nam nove naloge. Boj za obstoj slovenstva tudi ne bo prenehal, zdi se, da bo postal še trši. Obstali bomo le, če bomo hoteli obstati, če bomo z dovoljno iznajdljivostjo, spretnostjo in vztrajnostjo izrabili nove možnosti, ki nam jih prinašajo novi časi…

Toda naš boj ne bo le naš boj,  ampak boj za vse male narode, za vse zatirane in zapostavljene, proti vsemu zatiranju in izkoriščanju, boj za zmago duha nad gmoto, resnice nad lažjo; pravice nad krivico…; za resnični napredek in razvoj človeštva, za resnično človeka vredno življenje.«

In presenetljivo zaključi: »Gospod doktor,  ta, ki tu govori, ni iz Vašega kroga, toda, ko je potekel čas, je postalo jasno, da je to, kar nas je takrat morda ločilo, majhno in neznatno; to pa, kar nas druži, je veliko in močno in da ste Vi naš, da ste od nas vseh in smo mi vsi Vaši. Zato naj Vaš spomin in Vaš zgled vzbudita v nas vseh, ki se Vas spominjamo tukaj in drugod širom sveta, novih energij, novih neugnanih energij za ogromno in čudovito delo, ki nas čaka.«

Prepričan sem, da verujemo tudi mi, da nas združuje božji Duh, ki je na Binkošti povezal Ehrlichovo mladino, ko je šlo kar 200 fantov k svetemu obhajilu vsi pa so se množično  združili v molitvi tako,  da so dva dni za tem prenesli udarec njegove izgube ter ob grobu 31. maja  izrekli  zvestobo njegovim idealom do smrti. Isti Božji duh, ki stalno prihaja, pa obvezuje tudi nas. Amen.

dr. Janez Juhant