Tridesetič se letos zbiramo tukaj pri Sv. Jakobu, da bi z molitvijo in dobro mislijo posvetili naš praznik samostojnosti ter obudili spomine na srečen dan, ko smo se odločili za samostojno državo Slovenijo.
V pričakovanju izida plebiscita smo 23. decembra 1990 z župnikom Slavkom, Janezom, Jožetom, Albinom in drugimi ob ognju in v cerkvi premraženi, a kakor družina, ki pričakuje novorojenčka, 7 ur z molitvijo rožnega venca, petjem božičnih pesmi in s sveto mašo vztrajali, dokler po polnoči ni prišla glavnina osamosvojitvene vlade s predsednikom Peterletom in naznanila, kako odločno smo se Slovenci odločili za samostojno državo. Minister Rupel v gladkih šolnih nam je že pokazal potni list samostojne Slovenije. Na poti domov sem pri Urhu, kjer se je ustavil in jemal zadaj nekaj iz avta, skoraj stisnil ministra Bavčarja med svojo petko in njegovega džipa, ker so kolesa kar drsela naprej.
Kako še opisati tisto vztrajno, veličastno in nepopisno veselje organizatorjev in sodelavcev in vseh, ki niso slutilo nevarnosti tveganj in žrtev, ki so bile pred nami. Mrzla noč nas je vse udeležence in ostale Slovence kljub razlikam povezala v zavest enotnosti in utrdila ter ogrela za medsebojno sodelovanje. Dosanjali smo sanje prednikov in povezali njihovo trpljenje in njihove žrtve v zreli snop slovenske države. Pričakovanje rojstva države je vzvalovalo Slovenijo, zdomstvo in zamejstvo. Celo k sv. Jakobu so prišli Slovenci iz sosednjih držav.
Po njenem rojstvu so se začele običajne vsakdanje skrbi preživetja, ki zaposlujejo vsako družino z novim otrokom. Prvim radostim botruje skrb za preživetje in utrujenost neprespanih noči. Ne pozabimo pa, da je samostojna država dediščina tudi naših prednikov, ki so v raju pod Triglavom ob srečevanju Romanov, Germanov in Slovanov, kot je zapisal mučenec Ehrlich, postavili namesto meja znamenja, cerkve, da bi ne rinili v meje sosedov in se po gorah in dolinah borili med seboj, pač pa bi se v svetih hramih srečevali in si tako delili življenje. Tudi mi smo imeli Schumanne, Adenauerje in de Gasperije, ki so sicer prišli na politično pozornico večina šele po smrti. Naši predniki Slomšek, Krek so nam postavili temelje, na katerih bo rasla slovenska samostojnost ter vera in ljubezen do svojega naroda. Zato je Ehrlich zastavil svoje življenje, da bi spodbujal najprej koroške rojake, naj pokažejo svoj narodni in krščanski ponos, da bi z njim kljubovali ponemčevanju na Koroškem. Z isto zavzetostjo in vero, srčno predanostjo in smislom za pravičnost se je boril na pariški konferenci. Z vso diplomatsko spretnostjo je nasproti velikim silam in pohlepu sosedov branil pravice malega slovenskega narodu. Samo zavzetost in delavnost bosta obrodila sadove naše prepoznavnosti v političnem svetu velikih, je stalno ponavljal in za to deloval. Njegov duh se je kljub prezgodnji smrti ohranjal v zdomski Sloveniji in ni slučaj, da se je njegov najtesnejši učenec in sodelavec Ciril Žebot srečal s Stanetom Kavčičem. Še bolj pomembno pa je, da so Ehrlichove ideje neminljive Slovenije živele v zdomstvu in jih je Demos s Pučnikom posvojil, kar lahko potrdijo njegovi voditelji ter uspel zanje prepričati tudi opozicijo, da je sodelovala na poti k samostojni Sloveniji.
Ne pozabimo pa najpomembnejše, duhovne zgodbo naše skupnosti. Praznik svetega Štefana, prvega mučenca nam kristjanom in vsem ljudem dobre volje opira globlje razsežnosti vseh teh procesov. Milostni trenutek Slovenije je nastajal ob trpljenju in mučeniških smrti naših prednikov. Nobeno trpljenje ni zaman in noben očenaš ni bil izmoljen zastonj. Verujem, da je trpljenje in potrpljenje prednikov, kot bi rekel Krek, ki je raslo iz duha krščanstva, porodilo rojstvo te države. Za zgodovino sicer ni nepomembno, kdo je kaj napravil v določenem času. Ta odgovornost zavezuje vsakogar in tudi vse skupaj nekoč in danes. Zanamci nas bodo presojali po tem sadovih. A kot bi rekel Avguštin, poleg zemeljske države je še nebeška, ki ima globlje, duhovne korenine. Te imajo sledi večnosti in o njih težko govorimo, še težje pa presojamo njene uspehe in neuspehe. Kristjani verujemo, da so te korenine vzdrževale življenjski sok skozi stoletja, v težkih in zahtevnih časih slovenskega naroda. Prepričani smo in tudi na zunaj se to opazi, da je krščanska vzdržljivost kljubovala časom vojn in prevratov. Potrpežljivo in vztrajno je vzdrževala temelje družbenega življenja in tako omogočala, da so predniki vzdržali zunanje pritiske in človeka in družbo vzdrževali v normalnosti, kot bi rekel Justin Stanovnik. Iz tega so rasle demokratične sile, se organizirale in kljubovale časom in razmeram. To je izvorni in pristni pomen krščanske demokracije in družbene pravičnosti.
Nebeška država nam utrjuje tudi pogum, da ne bi omagali v prizadevanju tkati osebne, družinske in narodne ter mednarodne vzajemne vezi. Zavedamo se, da nič na svetu ni določeno, pač pa v veri v Boga in večnost lahko vzdržimo in prenašamo tudi vse zemeljske napake, težave in preizkušnje sebe in drugih. Predvsem pa nas veliki Slovenci in kristjani spodbujajo k nesebični vztrajnosti, ki po Aristotelu ustvarja v polisu prijateljstvo in sodelovanje. K temu nas spodbuja tudi današnja obletnica in večina, kar nas je tukaj, se zaveda, da polnost osebnega in družbenega življenje raste in obrodi sadove v molitvi, v dialoškem pogovoru med seboj in z Bogom. Zato se kljub vsemu veselimo in praznujemo ter upamo v vse bolj (po)polno skupnost in državo.
Msgr. dr. Janez Juhant
