V Sloveniji se s 15. aprilom 2019 začne uporabljati Družinski zakonik (DZ–Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.), ki je po štiridesetih letih nadomestil Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pomembna novost DZ je t. i. predporočna ali ženitna pogodba, ki je doslej naš civilnopravni sistem ni poznal (podrobneje S. Valentan, Predporočna pogodba in cerkvena poroka, v: Pravna praksa, št. 14, 2019, str. 19–20).
Ker 85. člen DZ, ki predporočno pogodbo najbolj na široko opredeljuje, določa, da se pogodbena razmerja med zakoncema nanašajo bodisi na čas trajanja zakonske zveze, bodisi za primer razveze, je potrebno na novost pogledati tudi v luči kanonskega prava.
V Sloveniji katoličani, ki želijo skleniti cerkveni zakon, v rednih primerih najprej sklenejo tudi civilnega. Kot državljane in vernike jih torej vežejo tako civilne kot kanonske določbe. Premoženjskopravnih razmerij med katoliškimi zakonci kanonsko pravo posebej ne ureja, moremo pa iz njegovih posameznih določb, ki se nanašajo na zakonsko pravo, razumeti, da je vprašanje premoženja zakoncev navzoče prav v privolitvi, ki jo izrečeta dve svobodni osebi in si obljubita, da se bosta drug drugemu popolnoma izročila in sprejela za ustanovitev zakona. Izročitev in sprejetje vključuje vsa področja, tudi področje premoženja.
Če bi katoličana pred poroko sklenila pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, kot jo opredeljuje DZ, bi bil njun cerkveni zakon veljaven, saj sama pogodba nujno ne bi vplivala na veljavnost sklenitve zakona (v tej povezavi glej S. Slatinek, Izgubljeni prstan. Kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom, Ognjišče-Slomškova založba, Maribor, 2014, znotraj knjige posebej naslov Poroka pod pogojem, str. 98–101), vendar pa je treba pri tem opozoriti na pomembno nevarnost: predporočna pogodba med njima bi se lahko nanašala le na premoženjskopravna razmerja za čas trajanja zakonske zveze, ne pa tudi za primer razveze, kot to v prvem odstavku 85. člena dopušča DZ. Trajanje zakonske zveze je za cerkveno poročena zakonca v tej korelaciji potrebno razlagati v skladu z določbami kanonskega prava, ki zakon pojmuje kot doživljenjsko skupnost. Zaročenca, ki bi ženitno pogodbo sklepala kot varovalo za primer razveze, bi s takšnim dejanjem že nakazovala na to, da zakona ne pojmujeta kot nekaj trajnega in za vse življenje. V takem primeru bi lahko govorili o hibi v privolitvi, zakon pa bi se lahko razglasil celo za ničnega.
S tem, ko je DZ uvedel možnost predporočne pogodbe, se zdi potrebno, da župnik pri poročnem zapisniku zaročenca vpraša tudi, ali sta sklenila (oziroma ali nameravata skleniti) predporočno pogodbo. V kolikor bo odgovor pozitiven, je prav, da jima pojasni, da takšna pogodba za veljano sklenitev cerkvenega zakona ne sme biti sklenjena za primer razveze, ravno zaradi zgoraj opisanih razlogov (zakon se sklepa za vse življenje).
Mag. Sebastijan Valentan
