Duhovnik voditelj v Novi evangelizaciji
Profesor pastoralne teologije je nekoč kardinala C. M. Martinija (1927–2012) opozoril na dejstvo, da nove milanske bogoslovce za duhovništvo motivira le splošna želja po delu z ljudmi ter da se bogoslovci ne zanimajo za usposabljanje v službi voditelja cerkvenega občestva. Kardinal je potrdil profesorjevo ugotovitev ter dodal, da je podobno vzdušje tudi med milanskimi duhovniki. Manjka voditeljev, ki bi presegli zgolj koordinacijo obstoječih praks »Business as usual« in bi po tehtnem razločevanju bili tudi sposobni sprejeli odločitve.
V zadnjem intervjuju pred smrtjo je isti kardinal opozoril, da problem vodenja ni omejen na duhovnike, pri tem pa pogumno izjavil, da Cerkev potrebuje sposobnih voditeljev, saj je 200 let za časom. Če so še ob lanskem pastoralnem tečaju Martinijeve besede zvenele ekstremno, danes po odstopu papeža Benedikta XVI. (2005–2013) in izvolitvi papeža Frančiška, te besede zvenijo domače. Ne v smislu, da je bil prejšnji papež nesposoben, prav nasprotno, njegova ponižnost je zmogla pogumno dejanje velikega voditelja. Občutiti je, da se Martinijeva želja po dobrih voditeljih v Katoliški Cerkvi samo še krepi. Prav to je vir upanja, saj je bil razcvet Cerkve vedno tesno povezan z razcvetom dobrih voditeljev.
Voditelj v postsekularni družbi
Živimo v tako imenovani postsekularni družbi, v kateri vsakdanji dogodki potekajo avtonomno – neodvisno, ne le od razodetih verskih resnic, pač pa vse bolj neodvisno tudi od splošno človeško kulturnih standardov. Spremenjen odnos do institucije in njene figure je prišel do takih ekstremov, da ponekod otroci staršev več ne kličejo za očeta in mamo, pač pa le še po osebnem imenu. Člani družin so torej prikrajšani za zdravo samozavest in samozaupanje, ki ga daje zdrav odnos do avtoritete. Zato se ni čuditi, da v širši družbi mnenje učitelja, župana in zdravnika zunaj njihovih delovnih mest preprosto ne šteje več oz. je le še eno od mnogih mnenj, ki so zlahka zrelativizirana.
Šibka miselnost ter nejasna identiteta članov postsekularne družbe močno rahljata medsebojne odnose, zlasti pa odnos do institucije. Potreba po instituciji in zahteve do njenih voditeljev so se v takšni družbi povečale tako, da mejijo na nezadovoljstvo. Da bi se izognili konfliktu, vlogo voditelja namesto figure institucije prevzema karizmatična figura, ki simbolizira figuro voditelja zunaj institucij (politike, kulture ali religije) v nekem nevtralnem svetu. Avtoriteta je v demokraciji vse manj vezana na figuro institucije in vse bolj na večinsko mnenje, ki figuro institucije naredi podobno kratkotrajnemu prahu zveznikov.
V postsekularni družbi mesto voditelja zasedejo osebnosti, ki zmorejo prepoznati ter prebuditi potrebe potrošnikov in nanje ponuditi odgovor, v katerega bodo potrošniki verjeli. U. Galimberti, avtor v slovenščino prevedene knjige Grozljivi gost – nihilizem in mladi, trdi da danes mlade veliko bolj razumejo oglaševalske agencije kot pa njihovi starši in učitelji. Podobno je z odraslimi, ki se v svojem iskanju odrešenja s čim manj bolečine popolnoma podredijo medijskim ponudbam. Takšna obljuba odrešenja brez bolečine je nedvomno laž, ki nujno vodi v razočaranje in otopelost. A tej prevari sodobni človek se toliko bolj verjame, kolikor bolj želi zaobiti boleče, a nujno soočenje z lastno ranljivostjo, slabostjo in nemočjo.
Duhovnik v postsekularni družbi
Člani postsekularne družbe dojemajo duhovnika močno polarizirano. Nekateri so v skušnjavi, da bi ga idealizirali in ga naredili ne le teološko, pač pa tudi sociološko za »alter Christus-a«, torej za edinega posrednika med Bogom in ljudmi. Spet drugi so v skušnjavi, da bi ga označili za največjega prevaranta družbe, ki živi od naivnosti ljudi. Takim ekstremom se lahko duhovnik izogne z ustrezno držo pričevanja. Prvemu ekstremu je dolžan pojasnilo, da s službenim duhovništvom ponavzočuje Jezusa Kristusa znotraj zakramentalnih dogodkov, med tem ko prav vsi krščeni ponavzočujemo Jezusa Kristusa s svojim vsakdanjim življenjem. Drugemu ekstremu je duhovnik dolžan pojasniti, da so konstruktivne kritike Cerkve vedno dobrodošle, saj Cerkvi pomagajo pri njenem poslanstvu klicanja grešnikov k svetosti. Cerkev kot del civilne družbe si namreč želi biti v odkritem dialogu z vsemi in nima želja po skritih privilegijih in interesih.
Stran od omenjenih ekstremov idealiziranja in demoniziranja duhovnika ljudje duhovnika dojemajo po njegovi osebni integriteti in sposobnosti zdravih medčloveških odnosov ali kakor je zapisal papež Pavel VI.: »Današnji človek raje posluša pričevalce, kakor pa učitelje, če pa jih posluša, jih, ker so pričevalci.« (EN, n. 41). Nedvomno se duhovniku prisluhne, v kolikor je duhovnik sam sposoben prisluhniti in živeti oznanilo odrešenja, t. j., v kolikor je sam pogumen soočiti se z lastno ranljivostjo, slabostjo in nemočjo. Bolj kot si duhovnik zaradi luči vere upa poznati svojo temno plat in jo v nenehnem procesu spreobrnjenja izročati Gospodu, toliko laže bo z lučjo vere prižigal zaupanje v ljudeh, ki ranjeni trpijo svoje preizkušnje. Prav ta duhovniška drža ponuja edino odrešenje, ki je samo po sebi nadvse privlačno in ga iščejo ljudje, razočarani nad potrošniškim odrešenjem oz. prevaro vseh prevar.
Duhovnik kot voditelj cerkvenega občestva, delivec zakramentov in učitelj verskih skrivnosti lahko ponudi postsekularni družbi to, česar si družba sama od sebe ne more dati in po čemer hkrati najbolj hrepeni; po smislu življenja, ki presega materialni svet.
Skušnjave duhovnikovega vodenja cerkvenega občestva
Duhovniku so v družbi, katere člani nimajo jasne identitete, izpostavljeni trem skušnjavam ekstremnega vodenja. Prva je karizmatični ekstrem, ki ga lepo opiše anekdota, povezana z zadnjo sinodo. Ustanovitelj nekega mehiškega karizmatičnega gibanja po prvem dnevu sinode razlaga: »Imel sem sanje, da ta sinoda ne bo neskončno debatiranje. Sanjal sem, da bomo vsi zapustili Trg sv. Petra in se podali na obrobja mesta z oznanilom Jezusa Kristusa ter tako v teh treh tednih spreobrnili tri tisoč Rimljanov.« Karizmatičen pristop je dobrodošel, v kolikor je navdušenje uravnovešeno s potrebami naslovljenca.
Druga skušnjava je ekstrem pravno-dogmatskega pristopa. Vrzel med trenutnim stanjem kulture ter željami po boljših pastoralnih rezultatih postavi duhovnika pred močno skušnjavo, da bi deloval kot uradnik s »suhimi« cerkvenimi dogmami in predpisi. Skušnjava je v želji po ukinitvi odprtega prostora za dialog, ker je ta boleč in vzrok za konflikt. Veliko laže je delovati iz pozicije moči, samoščitenja, samozadostnosti in avtoritarnosti. Duhovnik, ki je bolj papeški od papeža, ne potrebuje nobenega posvetovalnega telesa ŽPS, ključarjev ali ŽGS, on je alfa in omega, edini zakladničar prave vere v župniji. V času teoloških študij se je pogospodil in sedaj mu ni potrebno mazati rok.
Tretja skušnjava je ekstremno prilagajanje. Po navadi se vse začne z dobrim namenom inkulturacije, torej z opravičilom, da je v postsekularni družbi evangelij potrebno interpretirati v duhu časa, konča pa se s popuščanjem in prilagajanjem. Primer. Starša sta prezaposlena s službami. Zgolj sociološka interpretacija duhovnika napeljuje v skušnjavo popustljivosti: »Pa ostanite to nedeljo doma in si nekoliko odpočite!« Nasprotno pa teološka interpretacija takšne situacije duhovnika izzove, da namesto popuščanja spoštljivo nakaže na prezaposlenost staršev, ki ogroža družinsko življenje. K tretji skušnjavi sodi tudi nekakšna depresivna vdanost v usodo, ki jo hranijo raznovrstne sociološke statistike slovenske pastoralne dejavnosti.
Omenjene skušnjave so stalnica še tako izkušenega duhovnika. V kolikor zmore duhovnik uravnovesiti ekstreme omenjenih skušnjav, le-te postanejo vir njegove preudarnosti in nepogrešljivo orodje pastoralnega razločevanja, ki vodi prenovo pastoralnega dela.
Prvi skušnjavi se duhovnik zoperstavi s preseganjem subjektivnosti ter zavedanjem, da se prav od neverujočih učimo primernih pristopov, ki zmorejo obroditi trajne sadove pastoralnega dela. Zdravilo za drugo skušnjavo je spoznanje lastne grešnosti in nepopolnosti. »Perfektno življenje« je življenje tistega, ki je dokončan in zato ne potrebuje več žive rasti, v njem torej ni več živega duha – postal je mrtva črka. Nasprotno pa prav »neperfektno« življenje odpira prostor komunikacije in vzpostavlja živi odnos z ljudmi. Tretji skušnjavi se zoperstavlja ustvarjalno pastoralno delo, ki lovi ravnotežje med skrajnostjo žalostnega tarnanja ali pobožnega sanjarjenja.
Duhovnikov boj s skušnjavami neuravnovešenega pastoralnega dela
Skušnjav se ni potrebno sramovati. Skušnjava nosi v sebi določeno vrednoto, ki naleti na odmev v mojem srcu in me pritegne. Skupni imenovalec omenjenih skušnjav je samovoljno pretiravanje. Hudič se skrije v lepo rešitev, katere vodilo je biti velik, močan ter čim manj odvisen od ljudi in Boga. Takšno sanjarjenje boljšega pastoralnega dela, ki ga poznam »jaz, razsvetljeni«, zmanjšuje krog mojih sodelavcev, hkrati pa me duši s preobilico dela. Posledice so izčrpanost, konflikt z drugače mislečimi in celo s samim seboj. Zaradi pretirane trme sčasoma postanem oglušel za navdihe Svetega Duha ter slep za prepoznavanje sposobnosti mojih sobratov duhovnikov in vernih laikov. Moja pozornost postaja vedno bolj preusmerjena od tukaj in sedaj v sanje mojega »perfektnega pastoralnega delovanja« nekje in nekoč.
V duhovnem boju ima hudič svoj cilj, da me čim bolj osami. Bolj kot sem sam, laže me prepriča k pokorni poslušnosti. Nasprotno pa me Sveti Duh nagovarja, da svoje sposobnosti darujem v zastonjsko služenje širokemu cerkvenemu občestvu, ki moje sposobnosti prečiščuje in blagoslavlja. Cilj Svetega Duha je, da me poveže v mrežo zdravih odnosov – živo občestvo. Takšna duhovna rast je lahko precej boleča, saj se moram srečati s svojo osebno ranjenostjo, jo poimenovati in izročiti Gospodu, ki jo lahko ozdravi.
Duhovnikova osebna ranjenost in boj sta najbolje vidna v upiranju in prelaganju določenih odločitev, ki jih kot duhovnik poznam kot dobre, a zanje ne najdem notranje moči, da bi jih sprejel. Zato se raje opravičujem z neskončnimi analizami in diagnozami: »Kaj storiti?« – Težko sprejmem že preprosto odločitev poklicati sosednjega duhovnika. »Saj me tudi on ni poklical že lep čas,« si rečem. »Dejansko pa mu tudi nimam kaj povedati, pogosto me pogovori z njim spravljajo v slabo voljo, saj prebudi v meni nemir, neprijetne občutke in krivdo.« Najlaže je reči: »Imava pač različne poglede, sicer pa se dobro razumeva.« Manj sva skupaj, bolje se razumeva. Prav zaradi osebne ranjenosti je vsaka skupna dejavnost naporna, čeprav vemo, da nas povezuje v soodgovornosti. Težko se odločimo za kak skupen projekt, saj nas motijo mnoge malenkosti in šibko zaupanje drug v drugega. Najlaže je speljati individualne projekte, v katerih mi nihče ne bo postavljal neprijetnih vprašanj in predlogov.
Takšno ranjeno stanje lahko vodi v vse splošno apatijo »buisiness as usual« in odtujenost Duhu občestvenosti, lahko pa nas pripelje do točke, da zahrepenimo po spremembi in resno vzamemo vabilo »Pridite in poglejte človeka, … kaj če je on Mesija?« (prim. Jn 4,30). Medtem ko obstaja nevarnost, da dekanijski duhovniki tvorimo skupino osamljenih jezdecev, ki so vse prej kot živo občestvo, lahko izrazimo primerne pobude, s katerimi se zoperstavimo mnenju: »Starejši duhovniki so izmučeni, mlajši pa so se pogospodili!« Podobno velja za vse druge nivoje cerkvene hierarhije navzgor, med katerimi je papež Frančišek svetla izjema, saj se je zares lotil prenove Cerkve od zgoraj navzdol in se ne boji živega odnosa z ljudmi.
Spreobrnjenje – proces voditeljskega usposabljanja
Dober boj s skušnjavami, ki presega životarjenje v varnem območju »status quo« vodi v spreobrnjenje. Kardinal Bergoglio (papež Frančišek) prepozna v spreobrnjenju preroka Jona pot misijonske dejavnost današnje Cerkve. Jona je bil prepričan, da popolnoma pozna Boga, njegove načrte, razločevanje med dobrim in slabim, … Takšen Jona je podoben bogoslovcu zadnjega letnika, ki pozna svoje delo, svoj urnik in svojo vlogo zelo natančno. Vse, kar potrebuje, je »management« upravljanje s svetimi znanostmi, ki jih je prejel v 6. letih priprave. Bog pa Jona preseneti z naročilom oznaniti Ninivljanom Božjo pripravljenost na odpuščanje. Ta naloga presega upravljanje, zlasti ker so Ninivljani v Jonovih očeh sprevrženo ljudstvo, ki ga je Bog pozabil kaznovati. Jona je dvakrat jezen na Boga, prvič, ker Ninivljane ni zbrisal z Zemlje že pred časom in drugič, ker od njega zahteva sočutje s sprevrženimi Ninivljani. Jonova zgodba razodene, da Jona bolj kot Boga ljubi neko svojo podobo o Bogu in ni sposoben tvegati svojega življenja za oznanjevanje spreobrnjenja med Ninivljani. Skratka, pred Ninivljani je samega spreobrnjenja potreben Jona sam.
Za takšno nalogo se zahteva večja prožnost od samega urejanja ali upravljanja, potrebna sta vizija in poslanstvo, ki sta lastni odgovornemu voditelju. Jona ne straši toliko sprijenost Niniv, kakor nedoumljiva Božja ljubezen. Jona se raje zanese na svoje predstave o Bogu, kakor da bi Boga poslušal, zato se Bogu upre in zbeži pred samim seboj. Preden je prejel poslanstvo spreobrniti Ninivljane, je Jona živel v svojem idealnem svetu, podobnem mirni vojaški kasarni daleč stran od tveganja in vojne. Bolj kot v stiku z živim Bogom se je Jona zadrževal pri svoji izdelani podobi Boga. Bog pa ga je poklical v tvegano dejanje oznanjevanja Božje ljubezni med ljudmi, ki Boga ne ljubijo. Poslal ga je v vojno, ki poleg boja s sprijenimi Ninivljani vključuje tudi boj s samim seboj.
Jona, ki se upira Božjemu poslanstvu, je podoben (novo)mašniku, odločenemu, da bo končal svoj proces spreobrnjenja s posvečenjem. Sedaj mu ni potrebno več razločevati, kaj je v dani situaciji prav in kaj narobe. Namesto tveganja, sprejemanja odgovornosti in zaupanja ljudem, se zadovolji z varnim nadzorovanjem zvestih, ki še niso prelomili zaveze z Bogom. Od pastoralne službe torej zahteva čim bolj natančna navodila in nedvoumne predpise, ki ga bodo obvarovala pred nesporazumi z ljudmi. To pa je pot v Tarz, pot, ki vodi stran od Boga. Hujši kot so (novo)mašnikovi notranji boji, bolj jasno lahko spozna vizijo, poslanstvo in Njega, ki ga pošilja na to poslanstvo.
Čeprav je Jona po določenem boju z Bogom svoje poslanstvo dobro opravil, konec njegove pripovedi ne daje slutiti, da se je Jona povsem spreobrnil. Spreobrnjenje je nedvomno nikoli dokončan proces duhovnega boja, a za razliko od stopicanja na mestu ima spreobrnjenje jasno strukturo. Spreobrnjenje se zgodi med srečanjem moje osebne odgovornosti in Božje milosti. Jona tudi po spreobrnjenju Ninivljanov ne čuti osebne odgovornosti zanje, kakor da bi se bal, da ga bo Bog zopet poslal v kakšno drugo veliko sprijeno mesto, kjer bo moral delovati proti svojim osebnim načelom. V njegovem srcu se sprožajo ljubosumni impulzi, nekontrolirana čustva in osupljive besede. Jona bi raje umrl, kot sprejel osebno odgovornost do brezbožnih.
Podobno je z nami duhovniki. Do nekaterih faranov nam ni težko razviti sočutja in odgovornosti, saj se ob njih čutimo varne in dobrodošle, drugače pa je z ljudmi, ob katerih se čutimo morda napadene in nezaželene, čeprav bi nas prav oni lahko največ naučili o Bogu, ki je zares popolnoma drugačen od vseh naših predstav. Spreobrnjenje je proces prečiščevanja Božje podobe v nas in rasti v notranjem človeku. Spreobrnjenje je bolj kot beg pred ugodjem v trpljenje, pred preteklostjo v prihodnost, pred grešnostjo k svetosti, sposobnost svobodnega razločevanja in odločanja, kaj je v tem trenutku na tem mestu vir življenja Cerkve.
Duhovnik voditelj pozna vizijo in zbira razpršene moči
Proces duhovnikovega spreobrnjenja je ključen za novo evangelizacijo, saj presega prilagodljivo menjavo oblek na situacijo. Športno se oblečem za mlade, kolar srajca za k maši, talar ob nedeljah, … Nova evangelizacija izziva, da namesto obleke zamenjam kožo, t. j., da se sam spreobrnem in namesto kontrolorja vere postanem tisti, ki ljudi potrjuje v njihovi veri, pa naj bo še tako šibka in negotova. Papež Frančišek pogosto omenja, da se kristjan ob delu in spremljanju ljudi ne sme bati umazati rok, ter da ima pravi pastir duh po ovcah.
Voditelj je vedno korak pred ljudmi, ki jih vodi. Duhovnik kot voditelj pri ljudeh prebuja vero v Božje učlovečenje znotraj njihovega življenja, naj se le-to nahaja še v tako »bednih« situacijah, hkrati pa duhovnik s svojim življenjem osvetljuje naslednje nujno potrebne korake vere, ki vključujejo skrivnost križa, smrti in vstajenja. – Ali mu bodo ljudje sledili, duhovnik ne ve, a tvega in za svoje oznanilo po zgledu Kristusa zastavlja svoje življenje.
Poleg te splošne teološke vizije duhovnikovega vodenja pa mora duhovnik nujno potrebno izoblikovati tudi konkretno teološko pastoralno vizijo, ki je umeščena v konkreten prostor in čas njegovega delovanja. Kriterijev za takšno vizijo ni mogoče najti v Svetem pismu, Zakoniku cerkvenega prava in Katekizmu Katoliške Cerkve, pač jih je potrebno za dano situacijo v duhu omenjenih knjig ustvarjalno izdelati preko procesa sinodalnega razločevanja prioritet, končnih zavezujočih odločitev ter nenehnega preverjanja aktualnosti izdelane vizije.
Deset let po Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem je Slovenski pastoralni svet izdal krovni dokument za slovenski pastoralni načrt z naslovom Pridite in poglejte z vabilom, da znotraj občestev, ki jih sestavljamo, izdelamo konkretno lokalno vizijo Božje-človeškega delovanja, ki je kompatibilna z globalno vizijo enakega delovanja Cerkve na Slovenskem. Duhovniki imamo pri tem poslanstvu neodložljivo odgovornost pobudništva in zbiranja razpršenih moči v imenu Njega, ki nam daje svoje poslanstvo, pred katerim ne moremo zbežati.
V Cerkvi na Slovenskem imamo še veliko notranjih rezerv. Te niso v financah ali v naklonjenosti javnega mnenja, pač pa v naši privlačni drži prinašanja osebne ranjenosti k Gospodu in zaupanja vrednemu bližnjemu. Namesto, da kritiziram svet in njegovo prevaro odrešenja brez bolečine, lahko kot član Cerkev na Slovenskem ponudim to, kar je v celotnem človeštvu najbolj privlačno in najbolj iskano: ponudim lahko svoje življenje odrešenosti v Kristusu. Zares privlačni svetniki so bili tisti, ki so poznali svojo lastno grešnost in neizmerni dar Božje ljubezni, ki tiho čaka.
S privolitvijo v nadaljevanje procesa mojega osebnega spreobrnjenja tukaj in sedaj ti splošni in poduhovljeni stavki omogočajo uresničevanje Božje-človeškega delovanja med nami. Sprememba ne pride na silo. Samo če se znam veseliti svojega osebnega procesa spreobrnjenja, bo moj bližnji najbolje motiviran za njegovo spreobrnjenje. Obstaja še boljša strategija vodenja?
Boštjan Lenart
