Spoštovani gospod škof Jurij! Sprejmite iskren in prisrčen pozdrav Vaših duhovnikov in bogoslovcev, ki smo Vaša posebna dediščina in Vaša posebna skrb!
Pred štirimi tedni smo se z novico o Vašem imenovanju za prvega pastirja naše krajevne Cerkve razveselili tudi Vašega vedrega odziva na to, kako je breme odgovornosti za škofijo padlo na Vaša ramena: čisto v duhu vašega škofovskega gesla: pogumno, možato in predano.
To troje boste pri vodenju škofije še kako potrebovali, še posebej, ko boste imeli opravka z nami duhovniki – takšni in drugačni, veseli in navdušeni, potrti in razočarani, čili in utrujeni, polni idej in brez njih. Vsi pa skupaj z Vami enako potrebni vsega trojega: poguma, možatosti in predanosti.
Veliko tega je imel sv. Janez Krstnik, h kateremu se ob njegovem rojstnem dnevu Cerkev obrača že nocoj na kresni večer in se bo jutri na njegov rojstni dan. Skupaj z Vami želimo zakuriti kres, ki bo odraz našega skupnega poguma, možatosti in predanosti, da bo z velikim plamenom svetil in ogreval našo prihodnost, zlasti, ko se bo »dan obesil«, da bodo ljudje, h katerim smo skupaj z vami poslani, imeli dovolj svetlobe in toplote za svojo hojo za Kristusom. Gospod škof, tukaj smo, pripravljeni smo temu kresu dodajati polena, da bo mlačno spreminjal v goreče, temno in mračno pa v jasen dan.
In vam, naš dragi naš škof Metod! Kaj naj rečemo drugega kot hvala, da smo smeli in po svojih močeh mogli kaj pripomoči pri nošenju Vašega škofovskega bremena. Vodilo vas je škofovsko geslo Vate zaupam. Velikokrat ste nam ga ponovili. Hvala za Vaše zaupanje. Bili smo ponosni, da nas imate za vredne zaupanja. Odpustite nam, če smo Vaše zaupanje kdaj zlorabili ali ga izkoristili v svoje namene.
Dragi škof Metod! Iz srca Vam privoščimo dober dopust! Spočijte se in se čili vrnite med nas. Naj Vas dobri Bog še in še okrepi, da boste mogli narediti za nas in za našo škofijsko družino še veliko dobrega.
Draga naša škofa! Verjamemo, da drži, kar pravijo stari duhovni možje, da Bog daje svojemu ljudstvu v pravem času prave voditelje: od šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja zelo potrebne odločnosti, pokončnosti in neuklonljivosti blagopokojnega škofa Janeza, preko miline in dobrote škofa Metoda zadnjega četrt stoletja, do močnih ramen škofa Jurija, še kako potrebnih za prihodnost, ki se nam obeta, verjamemo, da nas dobri Bog vedno pogleda s pravimi očmi.
Zaupanje in pogum: besedi iz vajinih škofovskih gesel nujno spadata skupaj. Pogum brez zaupanja je hiša na pesku. Oboje je potrebno, da bo zmagovala vera, kot so bile besede škofa Janeza.
Pri vsaki sveti maši bosta vajini imeni v naši molitvi!
Franc Likar
