Čudenje nad božjimi deli:
 »Velike reči mi je storil Mogočni …«
(Lk 1,49)

Dragi bratje in sestre,

11. februarja bomo po vsej Cerkvi, še posebej slovesno v Lurdu, praznovali 25. dan bolnikov. Tema letošnjega praznovanja bo Čudenje nad božjimi deli: 'Velike reči mi je storil Mogočni …« (Lk 1,49). Ta praznik, ki ga je 11. februarja 1993 ustanovil moj predhodnik, sveti Janez Pavel II., je priložnost za razmislek predvsem o potrebah bolnikov in vseh trpečih. Praznik je tudi priložnost za tiste, ki iz dneva v dan pomagajo bolnikom, za svojce, zdravstvene delavce in prostovoljce, da se zahvalijo za božji klic k spremljanju naših bolnih bratov in sester. Ob tem praznovanju ima Cerkev tudi priložnost za duhovno prenovo, po kateri lahko še rodovitneje opravlja temeljno poslanstvo, ki je v služenju revnim, bolnim, trpečim, izključenim in potisnjenim v ozadje (prim. Janez Pavel II., O trpečih ljudeh – tistim, ki skrbijo za trpeče, 11. februar 1985, 1).). Nov in pomemben delež k temu praznovanju bodo prispevali trenutki molitve, evharistična bogoslužja, maziljenje bolnikov, solidarnost z bolniki ter delavnice o bioetiki in teologiji, ki se bodo v tistih dneh odvijali v Lurdu.

V duhu sem v skalni votlini Massabiele, pred kipom Brezmadežne, v kateri je velike reči storil Mogočni (prim. Lk 1,49) za odrešitev človeštva. Izrazil bi rad, kako zelo se čutim povezanega z vami, našimi trpečimi brati in sestrami in vašimi družinami in se zahvalil vsem tistim, ki v različnih vlogah po vseh zdravstvenih ustanovah po svetu strokovno, odgovorno in predano skrbijo za vašo nego, zdravljenje in vsakodnevno blagostanje. Spodbuditi želim vse vas, bolne, trpeče, zdravnike, medicinske sestre, svojce in prostovoljce, da bi v Mariji, Zdravju bolnikov, videli nezmotljivo znamenje božje ljubezni do vsakega človeškega bitja in zgled izročanja njegovi volji, da bi tudi v času bolezni znali v veri, ki se hrani z Božjo Besedo in zakramenti, vedno najti moč, ki je potrebna za ljubezen do Boga ter bratov in sester.

Kakor sveta Bernardka stojimo pred motrečim Marijinim pogledom. Ponižna deklica iz Lurda nam sporoča, da jo je Devica, Lepa Gospa, kakor jo je imenovala, gledala, kot gledamo človeka. Te preproste besede opisujejo polnost odnosov. Revna, nepismena in bolna Bernardka je čutila, da Marija nanjo gleda kot na osebo. Lepa Gospa je z njo spregovorila zelo spoštljivo in brez pomilovanja. Iz tega lahko razberemo, da vsak človek vedno ostaja človeško bitje, s katerim je treba tako tudi ravnati. Bolniki in invalidi, tudi tisti, ki so močno prizadeti, imajo neodtujljivo dostojanstvo in življenjsko poslanstvo. Nikoli niso zgolj predmet; in četudi se včasih zdijo zelo pasivni, v resnici niso.

Bernardka je po obiskovanju votline v moči molitve svojo krhkost spremenila v pomoč drugim. V moči ljubezni je bogatila svoje bližnje in predvsem darovala življenje za odrešenje človeštva. Lepa Gospa jo je prosila, naj moli za grešnike, kar nas opominja na dejstvo, da si bolniki in vsi trpeči ne želijo le zdravja, ampak tudi živahnega krščanskega življenja, gredo celo tako daleč, da postanejo pristni Kristusovi misijonarski učenci. Marija je Bernardko poklicala k služenju bolnim in jo pozvala, naj postane sestra usmiljenka. To poslanstvo je opravljala tako vzorno, da je postala zgled vsem zdravstvenim delavcem. Prosimo torej Brezmadežno za milost, da bi na bolnike vedno znali gledati kot na ljudi, ki včasih tudi pri najpreprostejših stvareh potrebujejo pomoč, vendar pa tudi oni nas lahko obogatijo s svojimi darovi.

Pogled Marije, Tolažnice žalostnih, razsvetljuje obličje Cerkve v njenem vsakdanjem prizadevanju za trpeče in vse, ki so v stiski. Za dragocene sadove te skrbi za svet trpečih in bolnih se moramo zahvaljevati Gospodu, ki je bil pokoren Očetovi volji in postal eden izmed nas ter celo prestal smrt na križu, da bi odrešil človeštvo. Solidarnost, ki nam jo je izkazal Kristus, Božji Sin, rojen iz Marije, je izraz usmiljene božje vsemogočnosti, ki se razodeva v našem življenju – predvsem kadar je slabotno, ranjeno, ponižano, izključeno in trpeče – in vanj vnaša moč upanja, ki nas ponovno dviguje in nas podpira.

Tega velikega bogastva človečnosti in vere ne smemo zapraviti, ker nam je lahko v pomoč pri odkritem govoru o človeških šibkostih in spopadanju z izzivi na zdravstvenem in tehnološkem področju. Svetovni dan bolnikov nam lahko da nov zagon za širjenje kulture, ki bo spoštovala življenje, zdravje in okolje, lahko pa tudi nov zagon v boju za spoštovanje celostnosti in dostojanstva človeka, tudi s pravilnim pristopanjem k bioetičnim vprašanjem, za zaščito najšibkejših in skrb za okolje.

Ob petindvajsetem dnevu bolnikov v molitvi znova izražam svojo povezanost z zdravniki, medicinskimi sestrami, prostovoljci in vsemi posvečenimi možmi in ženami, ki služijo bolnim in z vsemi v stiski, in jim vlivam pogum. V svoje molitve vključujem tudi vse cerkvene in civilne ustanove, ki delujejo v ta namen, in družine, ki ljubeče skrbijo za svoje bolne. Molim zanje, da bi vedno znali biti radostna znamenja navzočnosti božje ljubezni in bi se zgledovali po mnogih sijajnih božjih prijateljih, med drugim po Janezu od Boga in svetem Kamilu de Lellisu, zavetnikih bolnišnic in zdravstvenih delavcev, in svetniški materi Tereziji iz Kalkute, misijonarki božje ljubezni.

Dragi bratje in sestre – bolniki, zdravstveni delavci in prostovoljci – prosim vas, da se mi pridružite v molitvi k Mariji. Naj njeno materinsko posredništvo dviguje in spremlja našo vero, da nam bo njen sin Jezus Kristus naklanjal upanje na poti ozdravitve in zdravja, čut za bratstvo in odgovornost, zavezanost k celostnemu razvoju človeštva in radostno hvaležnost ob čudenju nad božjo zvestobo in njegovim usmiljenjem.

Mati Marija,
v Kristusu vsakogar od nas sprejemaš kot sina ali hčer.
Pomagaj nam, da bomo v srcih ohranjali zaupljivo pričakovanje,
bodi naša opora v tegobah in trpljenju
in vodi nas h Kristusu, svojemu Sinu in našemu bratu.
Pomagaj nam, da bomo svoja življenja izročali Očetu, ki je storil velike reči.

V molitvah se vas nenehno spominjam in vam iz srca podeljujem apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 8. decembra 2016, na slovesni praznik Brezmadežne

Frančišek