V torek, 27. oktobra 2020, je bilo objavljeno pismo svetega očeta Frančiška naslovljeno na državnega tajnika kardinala Pietra Parolina ob 40-obletnici Komisije škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE); ob 50-obletnici diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Evropsko unijo ter ob 50-obletnici navzočnosti Svetega sedeža, kot stalnega opazovalca v Svetu Evrope. Ob tej priložnosti je bil predviden od 28. do 30. oktobra obisk kardinala Parolina v Bruslju, a je bil odpovedan zaradi poslabšanja zdravstvene situacije. Predvideno je, da se bodo srečanja z vodstvom Evropske unije ter s člani COMECE odvijala preko video povezave.

Pismo papeža Frančiška

Njegovi eminenci gospodu kardinalu Pietru Parolinu državnemu tajniku

Prečastita eminenca,
letos Sveti sedež in Cerkev v Evropi obhajata nekaj pomembnih obletnic. Pred petdesetimi leti se je konkretiziralo sodelovanje med Svetim sedežem in evropskimi institucijami, ki so nastale po drugi svetovni vojni, z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov s takratno Evropsko skupnostjo in z navzočnostjo Svetega sedeža kot opazovalca pri Svetu Evrope. Leta 1980 je potem zaživela Komisija škofovskih konferenc Evropske skupnosti (COMECE), v kateri s svojimi delegati sodelujejo vse škofovske konference držav članic Evropske unije z namenom, da bi pospeševale »tesnejše sodelovanje med omenjenimi episkopati glede pastoralnih vprašanj, ki so povezana z razvojem pristojnosti in dejavnosti Unije.«[1] Letos smo obhajali tudi 70. letnico Schumanove deklaracije, dogodka, ki je bil temeljnega pomena in je navdihnil dolgo pot integracije celine, ki je omogočila preseganje sovražnosti, ki sta jih povzročila dva svetovna spopada.

V luči teh dogodkov kmalu načrtujete pomembne obiske pri oblasteh Evropske unije, na plenarnem zasedanju COMECE in pri oblasteh Sveta Evrope, zaradi česar se mi zdi nujno, da z Vami podelim nekatera razmišljanja o prihodnosti te celine, ki mi je še posebej draga ne samo zaradi družinskega izvora, ampak tudi zaradi središčne vloge, ko jo je imela, in menim, da bi jo morala še vedno imeti v zgodovini človeštva, čeprav z drugačnimi poudarki.

Ta vloga postane še pomembnejša v okviru pandemije, ki jo doživljamo. Evropski projekt se dejansko pojavi kot želja, da prenehali z delitvami iz preteklosti. Porodi se iz zavedanja, da smo skupaj in združeni močnejši, »da je edinost boljša od konflikta«[2] in da je solidarnost lahko »način izgradnje zgodovine, življenjsko pomembno področje, kjer konflikti, napetosti in nasprotja lahko dosežejo večplastno enotnost, ki poraja novo življenje.«[3] V našem času, ki »daje znamenja vračanja nazaj,«[4] v katerem vedno bolj prevladuje ideja naredi sam, pandemija predstavlja nekakšno razvodje, ki nas prisili k izbiri: ali bomo nadaljevali po poti, na katero smo stopili v zadnjem desetletju, ki jo spodbuja skušnjava avtonomije in gremo naproti naraščajočemu nerazumevanju, nasprotovanjem in konfliktom; ali pa ponovno odkrijemo tisto »pot bratstva«, ki je nedvomno navdihovala ustanovne očeta moderne Evrope, začenši ravno s Schumanom.

V evropskih kronikah zadnjih mesecev je pandemija opozorila na vse to: na skušnjavo naredi sam, z iskanjem enostranskih rešitev problema, ki presega meje držav, po zaslugi velikega duha posredovanja, ki je značilen za evropske ustanove, pa tudi na želje, da bi prepričljivo hodili po »poti bratstva«, ki je hkrati tudi »pot solidarnosti«, z uvajanjem ustvarjalnosti in novih pobud.

Začete korake pa je treba utrditi, da bi se izognili temu, da bi centrifugalne sile ponovno dobile moč. Bolj kot kdajkoli so danes aktualne besede, ki jih je sv. Janez Pavel II. izgovoril v Evropskem dejanju v Santiago di Compostela: Evropa, »ponovno odkrij sama sebe, bodi to, kar si.«[5] V času nenadnih sprememb obstaja nevarnost, da bi izgubili svojo identiteto, zlasti ko začne primanjkovati skupnih vrednot, na katerih bi utemeljili družbo.

Evropi bi torej želel reči: ti, ki si bila skozi stoletja kovačnica idealov in se zdi, da sedaj izgubljaš svoj polet, ne zadržuj se pri gledanju na svojo preteklost kot na spominski album. Sčasoma tudi najlepši spomini zbledijo in na koncu se jih nič več ne spomnimo. Prej ali slej doumemo, da se obrisi obraza razblinijo, mi pa se znajdemo utrujeni in naveličani v življenju sedanjega časa z malo upanja pri gledanju v prihodnost. Brez idealnega poleta potem odkrijemo, da smo krhki in razdeljeni ter bolj nagnjeni k temu, da dajemo duška pritožbam in se pustimo pritegniti tistim, ki se pritožujejo in povzročajo delitve v osebnem, družbenem in političnem načinu življenja.

Evropa, ponovno odkrij sama sebe! Ponovno torej odkrij svoje ideale, ki imajo globoke korenine. Bodi to, kar si! Ne boj se svoje tisočletne zgodovine, ki je bolj okno v prihodnost kot v preteklost. Ne boj se tvoje potrebe po resnici, ki je iz starodavne Grčije objela zemljo, ko je osvetlila najgloblja vprašanja vsakega človeškega bitja; tvoje potrebe po pravičnosti, ki se je razvila iz rimskega prava in sčasoma postala spoštovanje do vsakega človeškega bitja in njegovih pravic; tvoje potrebe po večnosti, ki jo je obogatilo srečanje z judovsko krščanskim izročilom in odseva iz tvoje verske, umetniške in kulturne dediščine.

Medtem ko se danes številni v Evropi z nezaupanjem sprašujejo o njeni prihodnosti, mnogi nanjo gledajo z upanjem, prepričani, da lahko še kaj ponudi svetu in človeštvu. Isto zaupanje je navdihovalo Roberta Schumana, ki se je zavedal, »da je prispevek, ki ga organizirana in življenjsko močna Evropa lahko da civilizaciji, nepogrešljiv za vzdrževanje mirnih odnosov.«[6] Isto zaupanje imamo lahko tudi mi, začenši s skupnimi vrednotami, ki so zakoreninjene v zgodovini in v kulturi te dežele.

Kakšno Evropo torej sanjamo za prihodnost? Kaj je njen izvirni prispevek? V sedanjem svetu ne gre za obnovitev politične hegemonije ali »zemljepisno središčnost«, prav tako ne gre za izdelavo inovativnih rešitev za gospodarske in družbene probleme. Evropska izvirnost je predvsem v njenem pojmovanju človeka in resničnosti; v njeni sposobnosti za podjetnost in dejavno solidarnost.

Sanjam torej Evropo, ki je prijateljska do osebe in oseb. O deželi, v kateri je spoštovano dostojanstvo vsakega posameznika, v kateri je oseba vrednota sama v sebi in ne predmet gospodarskega preračunavanja ali trgovsko blago. O deželi, ki ščiti življenje v vsakem trenutku, od nevidnega nastanka v materinem naročju do njegovega naravnega konca, ker noben človek ni gospodar življenja, ne svojega in ne drugih. O deželi, ki daje prednost delu kot privilegiranemu sredstvu za osebno rast in za graditev skupnega dobrega, ko ustvarja možnosti za zaposlitev predvsem za najmlajše. Biti prijatelj osebe pomeni spodbujati njeno izobrazbo in kulturni razvoj. Pomeni zaščito najbolj krhkih in slabotnih, zlasti ostarelih, bolnih, ki potrebujejo drago zdravljenje, in invalidov. Biti prijatelj osebe pomeni ščititi njene pravice, pa tudi spominjati jo na njene dolžnosti. Pomeni opozarjati, da je vsak poklican dati svoj prispevek družbi, ker nihče ni vesolje zase, in ni moč zahtevati spoštovanja zase brez spoštovanja drugih; ni mogoče prejemati, če istočasno nismo pripravljeni tudi dajati.

Sanjam Evropo, ki je ena družina in ena skupnost. Kraj, ki zna ovrednotiti posebnosti vsakega človeka ali naroda, ne da bi pozabili, da jih združujejo skupne odgovornosti. Biti družina pomeni živeti v edinosti, ko iz razlik delamo zaklad, začenši s temeljno razliko med moškim in žensko. V tem smislu je Evropa resnična družina ljudstev, ki so med seboj različna, pa jih vendar povezujeta skupna zgodovina in usoda. Zadnja leta in še bolj pandemija so pokazala, da nihče ne zmore sam; določen individualistični način razumevanja življenja in družbe vodi samo v obup in osamljenost. Vsak človek si prizadeva, da bi bil del skupnosti oziroma neke večje resničnosti, ki ga presega in ki njegovi individualnosti daje smisel. Razdeljena Evropa, sestavljena iz samotnih in neodvisnih resničnosti, bi hitro lahko odkrila, da ni sposobna soočiti se z izzivi prihodnosti. »Evropa skupnost«, solidarna in bratska, pa bo znala izkoristiti razlike in prispevek vsakega posameznika za skupni spoprijem z vprašanji, ki jo čakajo, začenši s pandemijo, pa tudi z ekološkim izzivom, ki ne zadeva samo varovanje naravnih virov in kakovosti okolja, v katerem živimo. Gre za izbiro med modelom življenja, ki ljudi in stvari odmetava, in vključujočim modelom, ki ceni stvarstvo in ustvarjenine.

Sanjam solidarno in velikodušno Evropo. Kraj, ki bo sprejemajoč in gostoljuben, v katerem bo ljubezen – ki je najvišja krščanska krepost – zmagala nad vsemi oblikami brezbrižnosti in sebičnosti. Solidarnost je temeljni izraz vsake skupnosti in zahteva, da skrbimo drug za drugega. Seveda je potrebna »inteligentna solidarnost«, ki naj se ne omejuje samo na pomoč osnovnim potrebam, kadar je to potrebno.

Biti solidaren pomeni tistega, ki je slabotnejši, voditi na pot osebne in družbene rasti, da bo nekega dne lahko sam pomagal drugim. To je kot dober zdravnik, ki ne daje samo zdravil, ampak spremlja bolnika do popolnega ozdravljenja.

Biti solidaren pomeni tudi postati bližnji. Za Evropo to še posebej pomeni postati dovzetna, bližnja in prizadevna v podpiranju drugih celin preko mednarodnega sodelovanja; predvsem mislim na Afriko, da se poravnajo spopadi, ki potekajo, in se začne trajnostni človeški razvoj.

Solidarnost se hrani z zastonjskostjo in rojeva hvaležnost. Hvaležnost nas nagiba, da na drugega gledamo z ljubeznijo, kadar pa se pozabimo zahvaliti za prejete dobrine, smo bolj nagnjeni, da se zapremo sami vase in živimo v strahu pred vsem, kar nas obdaja in je drugačno od nas.

To vidimo v številnih strahovih, ki danes prepredajo naše družbe, me katerimi ne morem molčati o nezaupanju do migrantov. Samo Evropa, ki bo »solidarna skupnost«, se lahko učinkovito spoprime s tem izzivom, medtem ko je vsaka delna rešitev že dokazala svojo neprimernost. Očitno je namreč, da dolžnega sprejemanja migrantov ne moremo omejiti zgolj na pomoč za tiste, ki prihajajo, pogosto bežeč pred spopadi, lahkoto ali naravnimi katastrofami, ampak mora omogočiti njihovo integracijo, tako da bodo mogli »spoznati, spoštovati in se tudi prilagoditi kulturi in izročilom naroda, ki jih sprejema.«[7]

Sanjam Evropo, ki bo zdravo laična, v kateri bosta Bog in cesar ločena, ne pa nasprotna. Deželo, ki bo odprta za presežno, v kateri bo verujoči svobodno javno izpovedoval svojo vero in predlagal svoja stališča v družbi. Končani so časi konfesionalizmov, pa tudi – upajmo – določenega laicizma, ki zapira vrata do drugih, zlasti pa do Boga,[8] saj je očitno, da neka kultura ali politični sistem, ki ne spoštuje odprtosti za presežno, ne spoštuje primerno tudi človekove osebe.

Kristjani imajo danes veliko odgovornost: kot kvas v testu so poklicani, da prebudijo vest Evrope, da oživijo procese, ki bodo rodili nove dinamike.[9] Zato jih spodbujam, naj si pogumno in odločno prizadevaj, da bodo dali svoj prispevek v vsakem okolju, v katerem živijo in delajo.

Gospod kardinal,

teh nekaj besed se rojeva iz moje pastirske skrbi in iz prepričanja, da Evropa lahko še veliko da svetu. Ne domišljajo si torej nič drugega kot biti oseben prispevek k razmišljanju o njeni prihodnosti, ki je bilo spodbujeno z več strani. Hvaležen Vam bom, če boste hoteli njihovo vsebino podeliti v pogovorih, ki jih boste v naslednjih dneh imeli z evropskimi oblastmi in s člani COMECE, ki jih spodbujam, naj v duhu bratskega občestva sodelujejo z vsemi škofi te celine, ki so zbrani v Svetu škofovskih konferenc Evrope (CCEE). Prosim Vas, da vsakemu ponesete moj osebni pozdrav in znamenje moje bližine ljudstvom, ki jih predstavljajo. Vaša srečanja bodo gotovo ugodna priložnost za poglabljanje odnosov Svetega sedežem z Evropsko unijo in s Svetom Evrope ter za potrditev Cerkve v njenem evangelizacijskem poslanstvu in v njenem služenju skupnemu dobremu.

Naj naši ljubljeni Evropi nikoli ne manjka varstva njenih svetih zavetnikov: sv. Benedikta, sv. Cirila in Metoda, sv. Brigite, sv. Katarine in sv. Terezije Benedikte od Križa (Edith Stein), mož in žena, ki so se iz ljubezni do Gospoda nenehno prizadevali v služenju najbolj ubogim in v prid človeškega, družbenega in kulturnega razvoja vseh evropskih ljudstev.

Ko se zanesem na Vaše molitve in na molitve tistih, ki jih boste imeli priložnost srečali med svojim potovanjem, želim vsem podeliti svoj blagoslov.

Vatikan, 22. oktobra 2020
God sv. Janeza Pavla II.

Frančišek

[1] Statut COMECE, čl. 1.
[2] Okrožnica Evangelii gaudium, 24. novembra 2013, št. 228.
[3] Prav tam.
[4] Okrožnica Fratelli tutti, 3. oktobra 2020, št. 11.
[5] Janez Pavel II., Evropsko dejanje v Santiago de Compostela, 9. novembra 1982, št.4.
[6] Schumanova deklaracija, Pariz, 9. maja 1950.
[7] Govor udeležencem na Konferenci “Premislimo Evropo”, 28. oktobra 2017.
[8] Prim. Intervju za belgijski katoliški tednik “Tertio”, 7. decembra 2016.
[9] Govor udeležencem Konference “Premislimo Evropo”, navedek.