Za sprejemajočo in solidarno kulturo zdravja v službi oseb, obolelih za redkimi in zanemarjenimi boleznimi. To je tema 31. mednarodne konference Papeškega sveta za zdravstvene delavce, ki se je po dveh dneh v soboto, 12. novembra 2016, sklenila v Vatikanu. Slovenijo je zastopal voditelj Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja pri SŠK msgr. Miro Šlibar.
Papež Frančišek je udeležencem namenil sporočilo, naslovljeno na tajnika dikasterija msgr. Jean-Marieja Mupendawatuja. V uvodu s hvaležnostjo spomni na pokojnega predsednika msgr. Zygmunta Zimowskega, ki se je v Očetovo hišo vrnil preteklega julija.
Nato pa izpostavi zgovorne številke. Po nedavnih ocenah Svetovne zdravstvene organizacije v svetu 400 milijonov oseb trpi za boleznimi, ki so opredeljene kot redke. Scenarij zanemarjenih bolezni, ki so po večini nalezljive narave in so razširjene med najrevnejšim prebivalstvom, je še bolj dramatičen, saj zadeva več kot eno milijardo oseb.
Ogromen, a ne nemogoč izziv
Izziv je ogromen tako z epidemiološkega, znanstvenega, klinično-skrbstvenega, higiensko-zdravstvenega kot ekonomskega vidika. Ogromen izziv, poudarja papež, vendar ne nemogoč. Vključuje odgovornost na globalni ravni. Zahteva multidisciplinaren pristop in zavzetost vseh človeških stvarnosti, bodisi institucionalnih ali pa ne, med katerimi je tudi katoliška Cerkev. Izhajajoč iz tega prepričanja sveti oče nadalje predlaga tri vidike razmišljanja.
Vsaka oseba si zasluži, da je sprejeta
Prvi je, da če človeška oseba predstavlja nekaj dragocenega, iz tega sledi, da si vsaka oseba zasluži, da je sprejeta, deležna zdravljenja, in – če je mogoče – da je ozdravljena. Potreben je celosten pristop. V temelju vsake iniciative pa mora biti svobodna in pogumna želja po dobrem, usmerjena v razrešitev tega globalnega problema zdravja. Gre za resnično modrost srca, še dodaja papež. Vloga Cerkve v tem delu usmiljenja je informirati, bolje skrbeti za življenje bolnega v logiki sprejemanja in solidarnosti, ter varovati okolje, v katerem človek živi in ki je odločilnega pomena tudi za dotične bolezni.
Ostajanje v stanju izhoda
Drugo, na kar je papež Frančišek želel opozoriti, je prednostna naloga Cerkve, da dinamično ostaja v stanju izhoda. In sicer, da bi konkretno pričevala o Božjem usmiljenju, da bi bila 'poljska bolnišnica' za osebe, ki so odrinjene in živijo na bivanjskih, družbeno-ekonomskih, zdravstvenih, okoljskih in zemljepisnih periferijah sveta.
Pravičnost – načela družabnosti, subsidiarnosti in solidarnosti
Še tretji papežev vidik pa je povezan s temo pravičnosti. Vsi, neodvisno od konteksta, bi morali imeti dostop do učinkovitega zdravljenja. To potrjujejo tri temeljna načela družbenega nauka Cerkve. Prvo je načelo družabnosti, v skladu s katerim se dobro osebe odseva v celotni družbi. Drugo načelo je subsidiarnost, ki po eni strani podpira sposobnost vsakogar, da izpolni svoje legitimne želje, po drugi strani pa osebi pomaga v tistem, kjer ne more sama preseči ovire. Tretje načelo pa je solidarnost.
