Papež Frančišek danes v Santiagu zaključuje svoj obisk Kube, kamor je prispel prejšnjo soboto. V štirih dneh so ga gostila tri kubanska mesta: najprej prestolnica Havana, zatem mesto Holguin, ki ga je papež tudi blagoslovil s hriba Loma de la Cruz, in še Santiago, kjer se nahaja osrednje kubansko marijansko svetišče, posvečeno Devici ljubezni iz Cobra, ki je tudi zavetnica Kube. V Santiago je Frančišek prispel včeraj ob pol polnoči po našem času (17.30 po lokalnem času) in se kmalu zatem srečal s kubanskimi škofi v semenišču svetega Bazilija Velikega. Vsi skupaj so se nato napotili v svetišče Device ljubezni iz Cobra. Tu je papež molil pred Marijinim kipom in predenj kot dar položil srebrno vazo s keramičnimi vrtnicami rumene in bele barve.

Maša v svetišču Device ljubezni iz Cobra

Današnji dan je papež začel s sveto mašo v Marijinem svetišču v Santiagu. Med homilijo je govoril o »revoluciji nežnosti«, spomnil na mnoge babice in matere, ki so ohranile vero kubanskega naroda, ter poudaril pomen Cerkve, ki gre ven iz zakristij, da bi obiskovala in služila drugim. Za zgled je postavil Marijo in jo imenoval »obiskana, da bi obiskala«.

Papež je izhajal je iz evangeljskega odlomka o Marijinem obiskanju Elizabete, ki se je bral med mašo. Svetopisemski prizor nas postavlja pred dinamizem, ki ga Gospod ustvari vsakokrat, ko nas obišče: spodbudi nas, da stopimo iz hiše. Navzočnost Boga v našem življenju nas nikoli ne pusti mirnih, vedno nas spodbuja v gibanje. »Ko nas Bog obišče, nas vedno potegne ven iz hiše.« Obišče nas, da bi tudi mi obiskovali; sreča nas, da bi srečevali; ljubi nas, da bi ljubili.

Vidimo Marijo, prvo učenko. Mlado dekle, staro morda med 15 in 17 let, ki jo v neki palestinski vasi obišče Gospod in ji oznani, da bo postala mati Odrešenika. Daleč od tega, da bi si domišljala, kako je pomembna, Marija stopi iz hiše in gre služit, gre pomagat svoji teti Elizabeti. Veselje ob tem, da je Bog z nami, z našimi ljudmi, prebudi srce, v gibanje požene naše noge, 'izvleče nas ven';  usmeri nas, da prejeto veselje razdelimo kot služenje, kot predanost v vseh tistih 'nelagodnih' situacijah, ki jih živijo naši bližnji ali sorodniki.

Obiskana, da bi obiskala

Evangelij nam pravi, da se je Marija odpravila v naglici, s počasnim, a stanovitnim korakom; s koraki, ki vedo, kam gredo; s koraki, ki ne bežijo, da bi prispeli prehitro, in ki niso prepočasni, kot da ne bi hoteli nikoli prispeti. Ni pretresena in ni zaspana. Marija gre hitro, da bi pomagala svoji noseči teti, ki je bila že v letih. »Marija, prva učenka, obiskana, je šla ven, da bi obiskala,« je dejal papež. Od tistega dne je to bila vedno njena posebna značilnost. »Bila je žena, ki je obiskala mnogo moških in žensk, otrok in ostarelih, mladih. Znala je obiskati in spremljati v 'težkih nosečnostih' mnoge naše narode. Varovala je boj vseh tistih, ki so trpeli, ko so branili pravice svojih otrok. In sedaj Marija ne omahuje in nam prinaša Besedo življenja, svojega Sina, našega Gospoda.«

Tudi te dežele so po Frančiškovih besedah bile obiskane z njeno navzočnostjo. Kubanska domovina je rasla v toplini pobožnosti do Device ljubezni. Kubanski duši je dala posebno in njej lastno obliko ter v srcih Kubancev spodbudila najboljše ideale ljubezni do Boga, družine in domovine. Temu so pritrdili tudi Kubanci pred stotimi leti, ko so prosili papeža Benedikta XV., naj Devico ljubezni razglasi za zavetnico Kube. Tako so zapisali: »Ne nesreče ne pomanjkanje niso uspeli ugasniti vere in ljubezni, ki ju naš katoliški narod izpoveduje tej Devici. Nasprotno, v največjih življenjskih nezgodah, ko sta bili smrt in obupanost najbližje, je vedno prišla kot luč, ki razprši vsako nevarnost, kot rosa tolažnica ... pogled na to blaženo Devico, na poseben način kubansko … kajti kot tako so jo ljubile naše nepozabne matere, tako jo blagoslavljajo naše neveste.«

Revolucija nežnosti in ljubezni

V tem svetišču, ki hrani spomin svetega in zvestega Božjega ljudstva na Kubi, je Marija češčena kot Mati ljubezni. Od tukaj varuje naše korenine, našo identiteto, da se ne bi izgubili na poteh obupa. Frančišek je spomnil, da je »duša kubanskega naroda bila skovana med bolečinami in odrekanji, ki pa jim niso uspela ugasniti vere«. Ta vera, je poudaril, »se je ohranila živa zahvaljujoč mnogim babicam, ki so v svoji domači vsakdanjosti, omogočile živo navzočnost Boga; navzočnost Očeta, ki osvobaja, krepi, ozdravlja, opogumlja in je varno zatočišče in znamenje novega vstajenja«. Babice, mame in mnogi drugi, so z nežnostjo in ljubeznijo bili znamenja obiskanja, poguma in vere za svoje vnuke, v svojih družinah. Odprto so pustili špranjo, majhno kot gorčično seme, skozi katero je Sveti Duh spremljal utripanje kubanskega naroda.

Vsakokrat, ko gledamo Marijo, se vračamo k verovanju v »revolucionarno moč nežnosti in ljubezni«. Papež je dodal, da smo rod za rodom in dan za dnem povabljeni, da obnavljamo svojo vero. »Povabljeni smo, da živimo revolucijo nežnosti kakor Marija, Mati ljubezni. Povabljeni smo, da 'izstopimo iz hiše', imamo oči in srce odprte za druge. Naša revolucija gre preko nežnosti, preko veselja, ki vedno postane bližina, ki vedno postane sočutje in ki nas vodi, da postanemo del življenja drugih, da bi služili.« Zaradi svoje vere izstopimo iz hiše in gremo v srečanje z drugimi, da bi z njimi delili veselje in bolečino, upanje in razočaranja. Naša vera nas vodi ven iz hiše, da bi obiskali bolnika, zapornika, jokajočega. »Kakor Marija, želimo biti Cerkev, ki služi, ki gre iz hiše, ki gre ven iz svojih svetišč, svojih zakristij, da bi spremljala življenje, podpirala upanje, bila znamenje edinosti,« je poudaril papež. »Kakor Marija, Mati ljubezni, želimo biti Cerkev, ki gre iz hiš, da bi zgradila mostove, porušila zidove, sejala spravo.« Kakor Marija, želimo biti Cerkev, ki zna spremljati vse v neprijetnih situacijah naših ljudi, zavzetih v življenju, kulturi, družbi; ne da bi se skrivali, ampak da bi hodili z našimi brati.

Učiti se pri Mariji

Papež Frančišek je homilijo sklenil z besedami, da je to naše največje bogastvo in najboljša dediščina, ki jo lahko pustimo za sabo: »Kakor Marija, učiti se stopiti iz hiše na poti obiskovanja. In se z Marijo učiti moliti, kajti njena molitev je polna spomina in zahvale; je pesem Božjega ljudstva, ki hodi skozi zgodovino. Je živ spomin, da je Bog med nami; je večen spomin, da je Bog videl ponižnost svojih ljudi, pomagal je svojemu služabniku, kakor je obljubil našim očetom in njihovim potomcem na veke.«

Vir: Radio Vatikan.