V torek, 25. novembra, je potekalo peto apostolsko potovanje papeža Frančiška v Strasbourg, namenjeno obisku Evropskega parlamenta in Sveta Evrope. Papeža je na sedežu Evropskega parlamenta sprejel predsednik Martin Schulz. Sledila je predstavitev delegacij, papež se je podpisal v zlato knjigo, izmenjali so se darovi. Ob 11.15 pa se je začela slovesna seja parlamenta, med katero je papež nagovoril predstavnike 28 držav članic Evropske unije, po njih pa 508 milijonov evropskih državljanov. Kot je dejal, jim želi nameniti »sporočilo upanja in spodbude«: upanja, ki je postavljeno na zaupanje, da težave lahko postanejo spodbude za edinost, da bi se tako premagali strahovi, ki jih doživlja Evropa; ter spodbuda za vrnitev k trdnemu prepričanju ustanoviteljev Evropske unije, ki so želeli prihodnost, postavljeno na skupno delo za preseganje razdelitev in za pospeševanje miru in skupnosti med vsemi narodi celine. Po Frančiškovih besedah je v središču tega ambicioznega načrta bilo zaupanje v človeka, ne toliko kot državljana ali ekonomskega subjekta, marveč v »človeka kot osebo« s »transcendentnim dostojanstvom«.

Papež je dostojanstvo opredelil kot ključni pojem in ga povezal z neodtujljivimi človekovimi pravicami: »Pospeševanje človekovih pravic danes zaseda središčno vlogo v zavzemanju Evropske unije, da bi se podpiralo dostojanstvo osebe tako znotraj unije kot v odnosih z drugimi državami. Gre za pomembno in občudovanja vredno zavzemanje, kajti obstaja preveč situacij, kjer so človeška bitja obravnavana kot predmeti, katerim se lahko programira pojmovanje, videz in uporabnost in ki so lahko odvrženi takrat, ko ne služijo več, saj so postali šibki, bolni ali stari.« Frančišek je opozoril na paradoksalne zlorabe pojma človekovih pravic ter posvaril pred težnjo, ki hoče pojem človeške osebe iztrgati iz vsakega družbenega in antropološkega konteksta. Poudaril je, da je danes pomembno »poglobiti kulturo človekovih pravic, ki bo lahko modro povezala individualno oziroma osebno razsežnost z razsežnostjo skupnega dobrega, s tistim ''mi-vsi'', ki je sestavljen iz posameznikov, družin in vmesnih skupin, ki se povezujejo v družbeno skupnost«. Govoriti o človekovem transcendentnem dostojanstvu pomeni govoriti o njegovi naravi, ki ji je prirojena zmožnost razlikovanja med dobrim in slabim; govoriti o ''kompasu'', ki je vpisan v naša srca in ki ga je Bog vtisnil v stvarstvo; predvsem pa pomeni gledati na človeka kot ''odnosno bitje''. Ena od najbolj razširjenih bolezni v Evropi je po papeževih besedah osamljenost, lastna tistemu, ki je prikrajšan za odnose.

To osamljenost je nato še bolj zaostrila gospodarska kriza, pri čemer je papež dejal, da je v zadnjih letih poleg širjenja Evropske unije med državljani naraščalo tudi nezaupanje v institucije. Te so se zdele oddaljene, usmerjene v postavljanje pravil, ki so daleč od posameznih narodov, če ne celo škodljiva. Zaznati je splošen vtis o utrujenosti in postaranosti, o Evropi babici, ki ni več rodovitna in živahna, je zatrdil papež in dodal, da se zdi, kod da so veliki ideali, ki so navdihnili Evropo, izgubili svojo privlačnost in moč na račun birokratskih tehnicizmov njenih institucij.

Frančišek je spregovoril o egoističnih življenjskih stilih, nevarnosti obravnavanja človeka kot potrošnega blaga, kulturi odmetavanja in poostrenem potrošništvu. »Potrditi dostojanstvo osebe pa pomeni priznati dragocenost človeškega življenja, ki nam je bilo podarjeno zastonj in zato ne more biti predmet izmenjave ali prodaje,« je poudaril in zbranim evropskim poslancem dejal, da so poklicani k pomembnemu poslanstvu: »skrbeti za slabotnost narodov in oseb«.

Na vprašanje, kako povrniti upanje v prihodnost in najti zaupanje pri hoji za velikim idealom združene in mirne Evrope, je papež Frančišek odgovoril s podobo Atenske šole, Raffaellovo fresko, ki se nahaja v Vatikanskih muzejih. Platon s prstom, ki kaže k višku, in Aristotel, ki roko steguje pred sebe, proti zemlji, po papeževih besedah dobro opisujeta Evropo in njeno zgodovino, ki jo predstavlja neprestano srečanje med nebom in zemljo, kjer nebo pomeni odprtost za transcendentno, za Boga, zemlja pa predstavlja praktično in konkretno zmožnost pristopati k situacijam in problemom. »Evropa, ki ni več zmožna odprtosti za transcendentno razsežnost življenja, je Evropa, ki počasi tvega, da bo izgubila lastno dušo, tudi tistega humanističnega duha, ki ga ljubi in brani.« Podkrepil je prepričanje, da ni temeljnega pomena le dediščina, ki jo je krščanstvo v preteklosti pustilo v družbeno kulturnem oblikovanju celine, ampak predvsem prispevek, ki ga namerava dati danes in v prihodnosti k njeni rasti.

Papež je v nadaljevanju spregovoril še o nekaterih področjih, pomembnih za Evropo, med drugim o vzgoji, družini, vzgojno izobraževalnih ustanovah, ekologiji, delu in migraciji. Dotaknil se je tudi vprašanja širjenja Evropske unije. »Na vas, zakonodajalcih je naloga varovanja in rasti evropske identitete, da bodo državljani ponovno dobili zaupanje v institucije Unije in v načrt miru in prijateljstva, ki je njen temelje,« je še dejal papež in zbrane pozval, naj si prizadevajo, da bo Evropa odkrila svojo dobro dušo.

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.