»'Ne bom vas zapustil sirot' (Jn 14,18). Jezusovo poslanstvo, ki je prišlo do vrhunca v daru Svetega Duha, je imelo ta bistven namen: ponovno navezati naš odnos z Očetom, ki je bil z grehom uničen; odvzeti nam stanje sirot in nam povrniti stanje sinov.« S to trditvijo in Jezusovimi besedami iz Janezovega evangelija se je začela homilija papeža Frančiška, ko je na praznik binkošti dopoldne daroval sveto mašo v vatikanski baziliki.

Ponovno navezan odnos

Apostol Pavel je kristjanom v Rimu pisal: »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče'« (Rim 8,14-15). Tu vidimo ponovno navezan odnos: Božje očetovstvo je v nas obnovljeno zahvaljujoč Kristusovemu odrešenjskemu delu in daru Svetega Duha. Duha nam da Oče in Duh nas vodi k Očetu. Celotno delo zveličanja je delo obnovitve, v kateri nas Božje očetovstvo preko darov Sina in Duha osvobaja osirotelosti, v katero smo padli.

Znamenja našega stanja sirot

Tudi v našem času naletimo na razna znamenja tega našega stanja sirot: tista notranja osamljenost, ki jo čutimo tudi sredi množice in ki včasih lahko postane eksistencialna žalost; tista domnevna neodvisnost od Boga, ki jo spremlja neka določena nostalgija po njegovi bližini; tista razširjena duhovna nepismenost, zaradi katere smo nezmožni moliti; tista težava, da bi večno življenje občutili kot resnično, kot polnost občestva, ki kali tukaj in se razcveti onstran smrti; tisti napor, da bi drugega prepoznali kot brata, ker je sin istega Očeta; in druga podobna znamenja.

Stanje sinov je naš najgloblji 'DNK'

»Vsemu temu se zoperstavlja stanje sinov, ki je naša prvotna poklicanost, je tisto, zaradi česar smo ustvarjeni, naš najgloblji 'DNK', ki pa je bil uničen, in da bi bil ponovno vzpostavljen, je bila potrebna žrtev Edinorojenega Sina.« Iz neizmernega daru ljubezni, ki je Jezusova smrt na križu, je kot ogromen slap milosti za celotno človeštvo privrel izliv Svetega Duha. Kdor se v to skrivnost obnovitve potopi z vero, se ponovno rodi za polnost sinovskega življenja.

Jezusova Mati je živ spomin Sina in živa prošnja k Svetemu Duhu

»Ne bom vas zapustil sirot.« Te Jezusove besede nas danes, na praznik binkošti, spomnijo tudi na materinsko prisotnost Marije v dvorani zadnje večerje. Jezusova Mati je sredi skupnosti učencev, zbranih pri molitvi: je živ spomin Sina in živa prošnja k Svetemu Duhu. Je Mati Cerkve. Njeni priprošnji na poseben način izročimo vse kristjane, družine in skupnosti, ki v tem trenutku najbolj potrebujejo moč Duha Paraklita, Zagovornika in Tolažnika, Duha resnice, svobode in miru.

Lahko se gledamo kot bratje

Duh, kot še zatrjuje sveti Pavel, omogoči, da pripadamo Kristusu: »In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov« (Rim 8,9). Ko krepimo naš odnos pripadnosti Gospodu Jezusu, nam da Duh vstopiti v novo dinamiko bratstva. Preko vesoljnega Brata, ki je Jezus, lahko v odnose z drugimi vstopamo na nov način, ne več kot sirote, ampak kot sinovi istega, dobrega in usmiljenega Očeta: »In to spremeni vse! Lahko se gledamo kot bratje, naše razlike ne morejo drugega kot da množijo veselje in čudenje, ker pripadamo temu edinstvenemu očetovstvu in bratstvu.«

Vir: Radio Vatikan.