»Gospodje kardinali, dragi bratje škofi in duhovniki, dragi bratje in sestre, z veseljem vas sprejemam ob koncu vašega simpozija, ki ga je organizirala Kongregacija za kler. Zahvaljujem se kardinalu Benjaminu Stelli, ki mi je v imenu vseh namenil vljudne besede.« S temi besedami je papež Frančišek začel govor okoli dvesto petinpetdesetim udeležencem mednarodnega simpozija o pastorali poklicanosti.
Povem vam, da me je vedno malo strah uporabljati nekatere izraze značilne za naš cerkveni jezik. Ob pastorali poklicanosti bi lahko pomislili na enega od številnih področij cerkvenega delovanja, na urad v škofijski kuriji, ali morda na izdelavo projekta. Ne rečem, da to ni pomembno, ampak je veliko več. Pastorala poklicanosti je srečanje z Gospodom! Ko sprejmemo Kristusa, živimo tisto odločilno srečanje, ki osvetljuje naše bivanje, nas potegne ven iz ozkosti našega majhnega sveta in postanemo učenci zaljubljeni v Učitelja.
»Miserando atque eligendo«
Niste po naključju izbrali naslov vašega simpozija »Miserando atque eligendo« (Usmilil se ga je in izbral), besed Bede Častitljivega (prim. Beda Častitljivi, Hom. 21: CCL 122,149; Brevir, 21. sept., bogoslužno branje, drugo berilo).Vi veste, to sem že večkrat rekel, da sem izbral to geslo zaradi spomina na mladostne dni, ko sem močno začutil Gospodov klic, ki ni prišel po kakšnem predavanju ali zaradi lepe teorije, ampak zato, ker sem na sebi začutil Jezusov usmiljeni pogled. Tako je bilo. Resnico vam govorim. Zelo dobro je torej, da ste prišli s številnih koncev sveta, da bi razmišljali o tej temi, toda prosim vas, naj se ne konča vse skupaj s tem simpozijem. Pastorala poklicanosti pomeni naučiti se Jezusovega stila. On prihaja v prostore vsakodnevnega življenja, se ustavi, ne da bi se mu mudilo, pogleda brate z usmiljenjem, ter jih pelje na srečanje z Bogom Očetom.
Evangelisti pogosto omenijo to podrobnost Jezusovega poslanstva: »Nato je šel ven in se napotil…« (prim. Lk 9,51); »šel je skozi mesta in vasi« (prim. Lk 13, 22) ter šel tako naproti trpljenju in upanju ljudi. On je 'Bog z nami', ki živi sredi domov svojih otrok in ga ni strah pomešati se med ljudi naših mest, da bi postal kvas novosti tam, kjer se ljudje ženejo za nekim drugačnim življenjem. Tudi v primeru Matejeve poklicanosti najdemo isto podrobnost: najprej gre Jezus ven, da bi pridigal, potem vidi Levija, ki je sedel pri mitnici, in ga na koncu pokliče (prim. Lk 5,27). Lahko se ustavimo pri teh treh glagolih, ki so značilni za dinamiko vsake pastorale poklicanosti: iti ven, videti, poklicati.
Iti ven
Predvsem iti ven. Pastorala poklicanosti potrebuje Cerkev, ki je v gibanju, sposobna razširjati svoje meje, ki jih ne meri glede na število oseb ali glede na strah pred napakami, temveč s širokim srcem usmiljenega Boga. Ne bo sadu polne setve poklicev, če bomo ostali preprosto zaprti v »udoben pastoralni kriterij: 'vedno se je tako delalo'« in če ne bomo »drzni ter ustvarjalni pri tej nalogi, da bi premislili cilje, strukture, stil in metode evangeliziranja lastne skupnosti (Apost. spodbuda Evangelii gaudium 33). Naučiti se moramo iti ven iz naših togosti, ki nam onemogočajo posredovati veselje evangelija, iz standardnih obrazcev, ki pogosto izpadejo zastareli, iz vnaprej pripravljenih analiz, ki popredalčkajo življenja ljudi v hladne sheme. Iti ven iz vsega tega.
To prosim predvsem pastirje Cerkve, škofe in duhovnike. Vi ste prvi odgovorni za krščanske in duhovniške poklice, te naloge ne morete preprosto odriniti v nek birokratski urad. Tudi vi ste doživeli srečanje, ki je spremenilo vaše življenje, ko vam je nek drugi duhovnik - župnik, spovednik ali duhovni voditelj – omogočil okusiti lepoto Božje ljubezni. Tako boste tudi vi, ko boste šli ven, prisluhnili mladim, za kar je potrebna potrpežljivost, ter jim boste lahko pomagali razločevati vzgibe njihovega srca ter jim usmerjati njihove korake. Žalostno je, ko kakšen duhovnik živi sam samo zase, zaprt za varno trdnjavo župnišča, zakristije ali v ožjo skupino 'najbolj zvestih'. Nasprotno, poklicani smo, biti pastirji sredi ljudstva, sposobni poživljati pastoralo srečanja ter 'zapravljati' čas za sprejemanje in poslušanje vseh, še posebej mladih.
Videti
Drugič: videti. Torej iti ven, videti. Ko hodi po poteh, se Jezus ustavi ter se brez naglice sreča s pogledom drugega. Zaradi tega je njegov klic tako privlačen in očarljiv. Dandanes žal naglica in hitrost spodbud, katerim smo izpostavljeni, ne odstopijo prostora tisti notranji tišini, v kateri odmeva Gospodov klic. Včasih zapademo v to nevarnost tudi po naših skupnostih, ko pastirje in pastoralne delavce zajame naglica zaradi zaskrbljenosti, kaj vse je potrebno napraviti in tako padejo v prazen organizacijski aktivizem, v katerem se ne uspejo ustaviti, da bi se srečali z ljudmi. Evangelij pa nam nasprotno pokaže, da se poklic začne z usmiljenim pogledom, ki se je ustavil na meni. Ta beseda 'miserando' istočasno izrazi 'objem oči in srca'. Tako je Jezus pogledal Mateja. Končno ta 'cestninar' ni več začutil na sebi pogled zaničevanja in sodbe, temveč je začutil, da je pogledal z ljubeznijo v notranjosti. Jezus se je zoperstavil predsodkom in nalepkam ljudi in s tem ustvaril odprt prostor, v katerem je lahko Matej šel skozi svoje življenje ter začel novo pot.
Tako si predstavljam stil pastorale poklicanosti. In dovolite mi, da si na isti način predstavljam pogled vsakega pastirja, pozornega, ne površnega, sposobnega ustaviti se in brati globino, vstopiti v življenje drugega, ne da bi se ta čutil ogroženega ali obsojanega. Takšen pogled pastirja je sposoben prebuditi začudenje nad evangelijem, zbuditi iz otrplosti, v katero nas potiskata kultura potrošništva in površinskosti ter prebuditi predvsem v mladih pristna vprašanja glede sreče. To je pogled razločevanja, ki osebe spremlja tako, da se ne polasti njihove vesti, ali domišljavo nadzira Božjo milost. In končno, to je pozoren in buden pogled, ki pa je ravno zato poklican, da se nenehno očiščuje. In ko gre za duhovniške poklice ter vstop v semenišče, vas prosim, da razločujete v resnici, da imate preudaren in previden pogled, brez vsakršne lahkotnosti ali površnosti. To sedaj še posebej ponovim bratom škofom: budnost in previdnost. Cerkev in svet potrebujeta zrele in uravnovešene duhovnike, neustrašne in velikodušne pastirje, ki so sposobni bližine, poslušanja in usmiljenja.
Poklicati
Iti ven, videti in tretje dejanje: poklicati. Ta glagol je značilen za krščansko poklicanost. Jezus nima dolgih govorov, ne izroči nekega programa, v katerega se je potrebno vključiti, ne zganja prozelitizma in ne ponuja vnaprej pripravljenih odgovorov. Ko se je obrnil na Mateja, mu je samo rekel: »Hodi za menoj!« Na ta način je v njem prebudil čar odkrivanja novega cilja, saj mu je za življenje odprl nov 'prostor', ki je onkraj mitnice, za katero je sedel. Jezus želi osebe pripraviti, da se odpravijo, premaknejo iz smrtonosne sedečnosti, razbiti utvaro, da je mogoče srečno živeti tako, da še naprej udobno sedijo v lastnih gotovostih.
Ta želja po raziskovanju, ki je pogosto v mladih, je zaklad, ki nam ga v roke daje Gospod, da bi skrbeli zanj, ga obdelovali in omogočili, da začne rasti. Glejmo Jezusa, ki hodi po obalah bivanja in zbira želje tistih, ki iščejo, razočaranost nad nočjo, ko ulov ni uspel, žgočo žejo žene, ki je šla k vodnjaku, da bi zajela vodo, ali pa močno potrebo po spremembi življenja. Tako tudi mi, namesto, da skrčimo vero na knjigo receptov ali na skupek predpisov, ki se jih je potrebno držati, lahko pomagamo mladim, da si začnejo postavljati ta vprašanja, odrinejo na pot in odkrijejo veselje evangelija.
Dobro vem, da vaša naloga ni lahka in se včasih zgodi, da kljub velikodušnemu prizadevanju ni kakšnih posebnih rezultatov in lahko postanemo razočarani ali malodušni. Toda če se ne bomo zaprli v tarnanje in bodo nadaljevali z 'iti ven', da bi oznanjali evangelij, bo nam Gospod ostal ob strani ter nam dal pogum, da bomo ponovno vrgli mreže, kljub utrujenosti in razočaranju, ker nismo nič ulovili.
Vztrajati v synkatabasis
Škofom in duhovnikom pa bi predvsem rad rekel: vztrajajte v tem, da ste vsakemu blizu, z bližino po vzoru synkatabasis (spustiti se in biti zraven) Očeta in Sina z nami; vztrajati v 'iti ven', v sejanju Besede z usmiljenim pogledom. Vašemu pastoralnemu delovanju, vašemu razločevanju in vaši molitvi je zaupana pastorala poklicanosti. Poskrbite, da jo boste pospeševali tako, da prevzamete tiste možne metode, kot je umetnost razločevanja in spodbujanja preko evangelizacije glede tematike poklicanosti v duhovništvo ali v posvečeno življenje. Ne bojte se oznanjati evangelij, srečati se in usmeriti življenje mladih. In ne bodite boječi, predlagati jim pot duhovniškega življenja predvsem s svojim veselim pričevanjem, da je lepo hoditi za Gospodom in mu za vedno podariti življenje. In za temelj tega vašega dela, se vedno spomnite izročiti se Gospodu, izprositi od Njega novih delavcev za njegovo žetev ter podpirati molitvene pobude za podporo poklicev.
Verjamem, da bodo ti dnevi, med katerimi ste si izmenjali veliko bogastvo, tudi po zaslugi predavateljev, prispevali k temu, da bo pastorala poklicanosti osnovna naloga v Cerkvi, za katero se morajo zavzemati tako pastirji kot laiki. To je to nujno poslanstvo, ki ga Gospod od nas zahteva, da ga udejanjamo z velikodušnostjo. Zagotavljam vam svojo molitev in vi prosim, nikar ne pozabite moliti zame. Hvala.
