Papež Frančišek: Se spomniš? Tisti na pol mrtev človek, tisti lačen otrok…, sem bil jaz.

Foto - CTV Foto - CTV

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje nam danes predlaga priliko, imenovano 'dobri Samarijan', vzeto iz Lukovega evangelija (Lk 10, 25-37). Ta s svojo preprosto ter spodbujajočo pripovedjo kaže na stil življenja, katerega središče nismo mi, temveč drugi s svojimi težavami, ki jih srečujemo na naši poti ter nas nagovarjajo. Drugi nas nagovarjajo. Ko nas drugi ne nagovorijo, nekaj ni v redu. Nekaj v tem srcu ni krščanskega.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra 10. julija na 15. nedeljo med letom.

Po molitvi in blagoslovu je sveti oče dejal: »Dragi bratje in sestre. Danes je nedelja morja, za podporo pastoralni oskrbi ljudi, ki so na morju. Opogumljam pomorščake in ribiče pri njihovem pogosto težkem in tveganem delu, kakor tudi kaplane ter prostovoljce, ki opravljajo dragoceno službo. Marija, Morska Zvezda, bedi nad njimi!«

Jezus je to priliko uporabil med pogovorom z učiteljem postave o dvojni zapovedi, ki omogoča vstopiti v večno življenje, torej ljubiti Boga z vsem srcem in bližnjega, kakor samega sebe (prim. vv. 25-28). »Da«, je odgovoril učitelj postave, »Toda reci mi, kdo je moj bližnji?« (prim. v. 29). Tudi mi si lahko zastavimo to vprašanje: Kdo je moj bližnji? Koga moram ljubiti kot samega sebe? Svoje sorodnike? Svoje prijatelje? Svoje narodnjake? Te, ki so iste vere? Kdo je moj bližnji?

Jezus je na to odgovoril s to priliko. Nekega človeka so na poti iz Jeruzalema v Jeriho napadli roparji, ga pretepli in pustili samega. Po tej poti sta šla najprej mimo duhovnik in zatem levit, ki se nista, ko sta videla tega človeka ranjenega, ustavila, ampak šla naprej (prim. vv. 31-32). Prišel pa je mimo Samarijan, to je prebivalec Samarije in kot tak zaničevan s strani Judov, ker ni prakticiral prave vere. In ravno on, ko je videl tega nesrečnika, kot pravi evangelij, »se mu je ta zasmilil. Stopil je k njemu… obvezal rane… ga peljal v gostišče in poskrbel zanj« (vv. 33-34). Naslednji dan je gostilničarju zaupal skrb zanj, mu plačal zanj ter mu rekel, da bo ob povratku poravnal ostalo (prim. v. 35)

Na tej točki se je Jezus obrnil k učitelju postave in ga vprašal: Kdo od teh treh, duhovnik, levit, Samarijan, se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike? Oni pa seveda, ker je bil pameten, je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje« (vv. 36-37). Na ta način je Jezus popolnoma preobrnil začetno stališče učitelja postave in tudi naše. Ne smem katalogizirati drugih, da bi se odločil, kdo je moj bližnji in kdo ne. Od mene je odvisno ali sem ali nisem bližnji osebi, odločitev je moja, torej, od mene je odvisno ali sem bližnji ali ne osebi, ki jo srečam in ki potrebuje pomoč, pa četudi je tuj ali sovražen. In Jezus je zaključil: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (v. 37).  Lepa lekcija. To ponavlja vsakemu od nas: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«, postani bližnji bratu in sestri, ki ju vidiš v težavah. »Pojdi in tudi ti tako delaj.« Opravljaj dobra dela, ne izgovarjaj samo besede, ki zginejo v vetru. Na misel mi prihaja popevka: »Besede, besede, besede.« Ne. Delati. Delati. In preko dobrih del, ki jih vršimo z ljubeznijo ter veseljem do bližnjega, bo naša vera vzklila in prinašala darove. Vprašajmo se. Vsak naj odgovori v lastnem srcu. Vprašajmo se: 'Je naša vera rodovitna? Rodi dobra dela, ali je sterilna in torej bolj mrtva kot živa? Postajam bližnji ali grem mimo? Sem med tistimi, ki razvrščajo ljudi, kot se jim zdi? Ta vprašanja si je dobro postaviti, pogosto si jih postaviti, saj bomo na koncu sojeni po delih usmiljenja. Gospod bo morda rekel: »Torej ti, se spomniš takrat tistega na poti jih Jeruzalema v Jeriho? Tisti na pol mrtev človek sem bil jaz. Se spomniš? Tisti lačen otrok sem bil jaz. Se spomniš? Tisti migrant, ki ga mnogi želijo odgnati stran, sem bil jaz. Tisti osamljeni stari starši zapuščeni v domovih za ostarele, sem bil jaz. Tisti osamljeni bolnik v bolnišnici, ki ga nihče ni obiskal, sem bil jaz.'

Naj nam pomaga Marija hoditi po poti velikodušne ljubezni do drugih, po poti dobrega Samarijana. Naj nam pomaga živeti osnovno zapoved, ki nam jo je Kristus zapustil. To je pot, ki vodi v večno življenje.

 

Vir: Radio Vatikan.