V središče kateheze med sredino splošno avdienco je papež Frančišek postavil svetopisemske besede »Usmiljenja hočem in ne žrtve«. Izpostavil je, da smo vsi povabljeni na Gospodovo gostijo, ter spomnil, da Jezus ni nikogar zavračal – z grešniki je jedel in se z njimi pogovarjal. Tako tudi mi moramo na druge gledati z usmiljenjem in v njih videti povabljence na gostijo. Cerkev je namreč skupnost učencev, ki so se prepoznali kot grešniki.

Cerkev ni skupnost popolnih

Sveti oče se je oprl na evangeljski odlomek, kjer Jezus pokliče Mateja (glej Mt 9,9-13). Matej je bil cestninar, izterjevalec davkov za rimsko cesarstvo, in zato je veljal za grešnika. Jezus pa ga je poklical, naj mu sledi in postane njegov učenec. Matej sprejme klic ter Jezusa in njegove učence povabi k sebi domov na večerjo. A med farizeji in Jezusovimi učenci pride do razprave, zakaj jedo s cestninarji in grešniki. Jezus se jih namreč ni izogibal, ampak je obiskoval njihove hiše in sedel ob njih. To je pomenilo, da so tudi oni lahko postali njegovi učenci. »Da smo kristjani, nas ne naredi brezhibnih,« je pripomnil papež. »Kakor cestninar Matej, vsak med nami, kljub svojim grehom, zaupa v Gospodovo milost.« S tem, ko je Jezus poklical Mateja, je grešnikom pokazal, da ne gleda na njihovo preteklost, socialni položaj, zunanja pravila, ampak jih odpira za novo prihodnost. »Dovolj je odgovoriti na povabilo s ponižnim in iskrenim srcem. Cerkev ni skupnost popolnih, ampak skupnost učencev na poti, ki hodijo za Gospodom, ker so se prepoznali kot grešniki in kot potrebni njegovega odpuščanja. Krščansko življenje je torej šola ponižnosti, ki odpira za milost,« je izpostavil papež.

Pred Jezusom ni izključen noben grešnik

Takšnega obnašanja ne more sprejeti nekdo, ki se ima za »pravičnega« in boljšega od drugih. Ošabnost in napuh ne dovolita, da bi se videl kot potreben zveličanja, ampak preprečujeta videti usmiljeno Božje obličje ter delovati z usmiljenjem. Sta kakor zid, ki preprečuje odnos z Bogom. »Jezusovo poslanstvo pa je ravno to: priti iskat vsakega med nami, da bi ozdravil naše rane in nas poklical, naj mu sledimo z ljubeznijo,« je izpostavil sveti oče. »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni,« je povedal sam Jezus, ki se tukaj pokaže ko dober zdravnik. Oznanja Božje kraljestvo. Znamenja njegovega prihoda so očitna: ozdravlja od bolezni, osvobaja od strahu, smrti in demonov. »Pred Jezusom ni noben grešnik izključen, kajti ozdravljajoča Božja moč ne pozna bolezni, ki je ne bo mogla ozdraviti.« Po papeževih besedah nam to mora vliti zaupanje in srce odpreti za Gospoda, da ga bo lahko ozdravil. Ko Jezus grešnike povabi na svojo gostijo, jih ozdravi tako, da jih ponovno postavi v tisto poklicanost, za katero so mislili, da je izgubljena, in na katero so farizeji pozabili – to je poklicanost »povabljenih na Božjo gostijo«, je poudaril papež in zatem navedel besede preroka Izaije: »Gospod nad vojskami bo na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in mozgatimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini. Tisti dan bodo rekli: Glejte, to je naš Bog, čakali smo ga in nas je odrešil. To je Gospod, ki smo ga čakali, radujmo in veselimo se, da nas je odrešil« (Iz 25,6.9).

Beseda in Evharistija – zdravili Božjega Zdravnika

Če farizeji v povabljenih vidijo samo grešnike in z njimi nočejo sedeti, pa jih Jezus spomni, da so tudi oni povabljenci Boga. Na ta način sedeti za mizo z Jezusom pomeni, da nas on spremeni in reši. »V krščanski skupnosti je Jezusova gostija dvojna,« je pojasnjeval papež, »je gostija Besede in gostija Evharistije. To sta zdravili, s katerima nas Božji Zdravnik ozdravlja in hrani.« Z Besedo se nam razodeva in nas vabi k dialogu med prijatelji. Jezus se ni bal pogovarjanja z grešniki, cestninarji, prostitutkami – vse je ljubil. Njegova Beseda kakor skalpel prodira v nas, deluje v globini, da bi nas osvobodila zla, ki gnezdi v našem življenju. »Včasih je ta Beseda boleča, ker reže v hinavščino, razkrinkava lažna opravičila, razgalja skrite resnice. A istočasno razsvetljuje in očiščuje, daje moč in upanje, je dragocena obnoviteljica na naši poti vere.« Evharistija pa nas hrani s samim Jezusovim življenjem. Kot izredno močno zdravilo na skrivnosten način neprestano obnavlja milost našega krsta. »Ko pristopimo k Evharistiji, se hranimo z Jezusovim Telesom in Krvjo, in vendar, Jezus, ko pride v nas, je tisti, ki nas združuje s svojim Telesom.«

Usmiljenja hočem in ne žrtve

Jezus pogovor s farizeji zaključi z besedami preroka Ozeja: »Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve« (Mt 6,6). Prerok graja Izrael zaradi praznih in napačnih molitev. Kljub Božji zavezi in usmiljenju, je ljudstvo pogosto živelo vero samo na zunaj. Zato prerok tudi vztraja: »Usmiljenja hočem.« To pomeni, »vdanost srca, ki prizna svoje grehe, ki se pokesa in ponovno postane zvesto zavezi z Bogom«. Papež Frančišek se je zaustavil še pri poudarku »ne žrtve«: brez skesanega srca je namreč vsako versko dejanje neučinkovito. Jezus to preroški frazo prenese tudi na človeške odnose: farizeji so bili na videz zelo verni, a niso bili pripravljeni deliti mize s cestninarji in grešniki; niso priznavali možnosti za kesanje in torej za ozdravitev; na prvo mesto niso postavljali usmiljenja; čeprav so bili zvesti varuhi postave, niso poznali Božjega srca. Da bi si bolj nazorno predstavljali povedano, je papež pojasnil s primerom: »Kot da bi ti nekdo poklonil paket, v katerem je darilo, ti pa, namesto da bi ga odprl, gledaš samo ovojni papir, samo videz, obliko, ne vidiš pa milosti, daru, ki ti je bil poklonjen.«

Učimo se gledati z usmiljenjem

Papež Frančišek je katehezo sklenil s poudarkom, da smo vsi povabljeni na Gospodovo gostijo. Spodbudil je, naj sprejmemo povabilo in sedemo k Jezusu in njegovim učencem. »Učimo se gledati z usmiljenjem in v vsakem od njih videti povabljenca. Vsi smo učenci, ki potrebujemo, da izkusimo in živimo tolažilno Jezusovo besedo. Vsi potrebujemo, da nas hrani Božje usmiljenje, kajti to je izvir, iz katerega izvira naše zveličanje.«

Vir: Radio Vatikan.