Angel je Marijo takole pozdravil: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj« (v. 28). Ne pokliče je po njenem imenu, Marija, ampak z novim imenom, ki ga ona ni poznala: milosti polna. Polna milosti in torej prazna greha, to je ime, ki ji ga je dal Bog in ga danes obhajamo.
Toda pomislimo na Marijino osuplost. Šele tedaj je odkrila svojo najbolj resnično istovetnost. Seveda, veliko je vedela o sebi, o svojih starših, o svojem zaročencu, toda sedaj ji Bog razodene največjo skrivnost, ki je prej ni poznala. Nekaj podobnega se lahko zgodi tudi nam. V kašnem smislu? Da smo tudi mi, grešniki, prejeli začetni dar, ki nam je napolnil življenje, dobrino, večjo od vsega, izvirno milost, mi toliko govorimo o izvirnem grehu, a smo tudi prejeli izvirno milost, ki pa se je pogosto ne zavedamo.
Za kaj gre pri tej izvirni milosti? Za to, kar smo prejeli na dan našega krsta, zato je dobro, da se tega spominjamo in tudi praznujemo! Postavil bom vprašanje: Ta prijeta milost na dan krsta je pomembna, toda kdo med vami ve za datum svojega krsta. Pomislite in če se ga ne spomnite, ko se boste vrnili domov, vprašajte botra ali botro, mamo, očeta: Kdaj sem bil krščen, bila krščena. Kajti ta dan, je dan velike milosti, novega začetka življenja, izvirne milosti, ki jo imamo. Bog se je spustil v naše življenje, za vedno smo postali njegovi ljubljeni otroci. To je naša izvorna lepota, ki se je moramo veseliti! Danes nas Marija, presenečena od milosti, ki jo je polepšala od prvega trenutka življenja, vodi do čudenja naši lepoti. Lahko jo dojamemo preko podobe: podobe o krstnem belem oblačilu; spominja nas, da je pod zlom, s katerim smo se omadeževali skozi leta, v nas dobro, ki je večje od vsega zla, ki se je zgodilo. Prisluhnimo njegovemu odmevu, poslušajmo Boga, ki nam pravi: »Sin, hči moja, ljubim te in sem vedno s teboj, zame si pomemben, tvoje življenje je dragoceno«. Takšen je Božji govor nam. Ko gre kaj narobe in smo malodušni, ko izgubimo pogum in smo v nevarnosti, da bi se počutili nekoristne in slabe, pomislimo na to, na izvirno milost. Bog je z nami, Bog je z menoj od tistega dne. Premislimo to.
Danes nas Božja beseda uči še nekaj pomembnega: da ohranjanje naše lepote zahteva ceno, zahteva boj. Evangelij nam namreč pokaže pogum Marije, ki je Bogu rekla »da«; da se je odločila za Božje tveganje. Odlomek iz Prve Mojzesove knjige v zvezi z izvirnim grehom, nam govori o boju proti skušnjavcu in njegovim skušnjavam (prim. 1 Mz 3,15). Vendar to poznamo tudi iz izkušnje: zahteva napor odločiti se za dobro, zahteva napor varovati dobro, ki je v nas. Pomislimo, kolikokrat smo zapravili priložnost, ko smo popustili dobrikanju zla, da smo bili premeteni za svoje koristi, ali smo storili nekaj, kar nam je onesnažilo srce; pa tudi ko smo zapravljali čas v nekoristnih in škodljivih stvareh, ko smo odlagali molitev in ko smo rekli »ne morem« nekomu, ki nas je potreboval, ko bi dejansko lahko.
Toda spričo vsega tega imamo danes dobro novico: Marija, edino človeško bitje v zgodovini brez greha, je z nami v boju, naša sestra je in predvsem Mati. In mi, ki se s težavo odločimo za dobro, se lahko zaupamo njej. Ko se ji zaupamo, ko se posvetimo Mariji, ji recimo: »Primi me za roko Mati, ti me vodi: s teboj bom imel več moči v boju proti zlu, s teboj bom ponovno odkril svojo prvotno lepoto«. Izročimo se Mariji danes, vsak dan in ji ponavljajmo: »Marija, izročam ti svoje življenje, svojo družino, svoje delo, svoje srce in svoje boje. Posvečam se tebi«. Brezmadežna naj nam pomaga, da bomo svojo lepoto obvarovali pred zlom.
