S papežem so se v soboto, 16. junija 2018, srečali člani Foruma družin, v katerega je vključenih več kot petsto italijanskih združenj.
V govoru, ki ga je sveti oče izročil v branje, je izpostavil pomen vlaganja v trdne in vesele družine ter poudaril, da kdor se nauči živeti pristne odnose v družinskem okolju, jih bo sposoben živeti tudi v družbi in svetu.
Papež Frančišek je izpostavil, da je družina v središču Božjega načrta in v središču vse zgodovine zveličanja. Moški in ženska zaradi medsebojnega dopolnjevanja in ljubezni postaneta Stvarnikova sodelavca. Zaupa jima rojevanje življenja novih stvaritev, njihovo rast in vzgojo. »Jezusova ljubezen do otrok, njegov sinovski odnos z nebeškim Očetom, njegovo zagovarjanje zakonske vezi, ki jo opredeli kot sveto in neločljivo, v polnosti razodevajo mesto družine v Božjem načrtu: kot zibelka življenja in prvi kraj sprejetja in ljubezni, ima bistveno vlogo pri človekovi poklicanosti in je kakor okno, ki se na stežaj odpira za skrivnost Boga, ki je ljubezen v troedinosti Oseb.«
Naš svet, ki ga pogosto vodijo individualistične in egoistične logike, neredko zgreši smisel in lepoto stabilnih vezi, zavzemanje za osebe, skrb brez pogojev, prevzemanje odgovornosti v korist drugega, zastonjskost in darovanje sebe. Iz tega razloga se s težavo razume vrednost družine in se jo razume v skladu z logikami, ki dajejo prednost posamezniku namesto odnosom in skupnemu dobremu. In to kljub temu, da je v zadnjih letih ekonomske krize družina predstavljala »najmočnejšo družbeno amortizacijo« in bila zmožna glede na potrebe prerazporediti vire.
Družina v središču
Kot poudarja sveti oče, bi morala polno priznanje in ustrezna podpora družine biti v središču zanimanja državnih institucij. Te so poklicane podpirali trdne in vedre družine, ki se posvečajo vzgoji otrok in skrbijo za šibke situacije. »Kdor se nauči živeti pristne odnose v družinskem okolju, jih je sposoben živeti tudi v širšem kontekstu, od šole do zaposlitvenega sveta. In kdor se uri v spoštovanju in služenju doma, bo to boljše uresničeval tudi v družbi in svetu.«
Močnejšo podporo družin in njihovo ustreznejše vrednotenje pa je po papeževih besedah mogoče doseči preko osveščanja in dialoga, kar Forum družin počne že petindvajset let. »Spodbujam vas, da nadaljujete to prizadevanje in postanete promotorji ponudb, ki kažejo lepoto družine in ki zaradi svoje prepričljivosti skorajda silijo v priznanje njene pomembnosti in dragocenosti,« sveti oče opogumi zbrane pri avdienci. Spodbuja jih, naj pričujejo o veselju ljubezni, ki jo je orisal v apostolski spodbudi Amoris laetitia.
Spomni na besede apostola Pavla, namenjene Timoteju: »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti« (2 Tim 1,7). Dodaja, naj ta duh spodbuja tudi njih in jih uči tako spoštovanja kot drznosti, da bodo brez strahu iskali nove poti. »To je stil,« zapiše, »h kateremu sem pozval vso Cerkev že s svojo prvo in programsko apostolsko spodbudo [Evangelii gaudium], ko sem uporabil izraz 'primerear', ki nakazuje zmožnost, da gremo pogumno v srečanje z drugimi, da se ne zapiramo v svojo udobnost, ampak iščemo skupne točke z osebami, da vzpostavljamo mostove in vsepovsod odkrivamo dobro.«
Podpirati večjo rodnost v Italiji
Papež Frančišek združenja družin prav tako spodbuja, naj na šolskem področju še naprej pospešujejo večje vključevanje staršev in spodbujajo družine k sodelovanju. »Ne utrudite se podpirati rasti rodnosti v Italiji, s tem da osveščate institucije in javno mnenje o pomembnosti politik in struktur, ki so bolj odprte za dar otrok. Gre za pravi paradoks, da je rojstvo otrok, ki za državo pomeni največjo naložbo in prvi pogoj za njen razcvet, za družine pogosto vzrok revščine, in sicer zaradi slabe podpore, ki jo imajo, ali nezadostnih storitev.«
K tem in mnogim drugim problematikam je po Frančiškovem prepričanju treba pristopiti z odločnostjo in dejavno ljubeznijo, pri tem pa pokazati, da občutljivosti za družino ni treba etiketirati kot konfesionalne in jo obsojati kot parcialno. Sloni namreč na dostojanstvu človeške osebe in je zato lahko priznana in skupna vsem, v kolikor se tudi v institucionalnem kontekstu sklicuje na »družinski faktor« kot element političnega in operativnega ocenjevanja ter kot multiplikator človeškega, ekonomskega in družbenega bogastva.
