Okno v župnijski cerkvi Sv. Petra v Malečniku pri Mariboru edini popoln dokument stavbnega mizarstva do uvedbe škatlastih oken

1.2.2021 Maribor Škofija Maribor, Umetnost

Okno v oratoriju nad zakristijo župnijske cerkve sv. Petra v Malečniku pri Mariboru je po mnenju stroke edini popoln dokument stavbnega mizarstva do uvedbe škatlastih oken na Slovenskem pa tudi širše. Malečniško oratorijsko okno je po mojih dosedanjih izkušnjah zaenkrat edino v celoti ohranjeno tovrstno stavbno okno.

Okno v oratoriju župnijske cerkve Sv. Petra pri Mariboru – Malečnik je najbrž narejeno iz macesnovine, saj so kvalitetno stavbno pohištvo v preteklosti izdelovali izključno iz macesnovine. Macesnovina je zelo odporna na vremenske vplive. Površinsko neobdelana macesnova okna lahko ob pravilni konstrukciji (zunanja površina okna mora biti odtočna, tako da voda ne zastaja) vzdržijo tudi 100 let. Malečniško oratorijsko okno je konstrukcijsko narejeno kot zunanje okno, čeprav nikoli ni bilo izpostavljeno atmosferilijam. Ima namreč vetrne letve iz kovanega železa, ki pridržujejo tipično zasteklitev z manjšimi stekli povezanimi s svinčenimi profili, kakršni so bil običajni v 17., 18. in začetku 19. stoletja. Takšna zasteklitev je bila zelo draga, z današnjega zornega kota pa tudi zelo nepraktična. Če se je zlomilo le eno steklo, je bilo potrebno razstaviti celoten okvir, sneti okovje, potegniti zasteklitev iz okvirja, odlotati spoje svinčenih profilov, po nadomestitvi poškodovanega stekla pa ponovno ponoviti ves postopek v obratni smeri. Tovrstna okna imajo namreč v okenski okvir izskobljane utore namesto brazd, kot jih imajo okna še danes in omogočajo hitro menjavo poškodovanih stekel. Zasteklitev malečniškega oratorijskega okna je še v celoti prvotna, manjka oz. poškodovano je le eno stekelce. Stekla so pihana, zato imajo veliko nepravilnosti, kot so zračni mehurji, niti in valovita površina. Tovrstno pihano steklo po historičnih postopkih še vedno izdelujejo v nemški tovarni Lambert. Tudi vse okovje oratorijskega okna je še prvotno ob natičnih tečajih, ki so obenem izoblikovani v kotnike, ki dajejo oknu konstrukcijsko trdnost, saj spoji kril, zaradi zgoraj opisanega načina zasteklitve, niso lepljeni, so prvotne tudi vse vetrne letve. Nameščene so, kot da bi šlo za zunanje okno. Stran, ki gleda v cerkev, je tretirana kot zunanja, zato so letve postavljene navpično (zaradi odtekanja vode), stran ki je obrnjena v oratorij, pa je obravnavana kot notranja, zato so letve nameščene prečno oz. vodoravno. Okno lahko na podlagi ornamentike na pripiri datiramo ok. l. 1700, lahko pa je tudi nekoliko mlajše, saj ornamentika na utilitarnih predmetih ni tako hitro sledila stilnim spremembam.

Malečniško oratorijsko okno je po mojih dosedanjih izkušnjah zaenkrat edino v celoti ohranjeno tovrstno stavbno okno. Oratorijskih oken iz 18. stol. je ohranjenih kar nekaj, npr. v Kamnici, do predelave oratorijev pri sv. Trojici v Slovenskih goricah, pri sv. Andražu v Slovenskih goricah etc., vendar gre v vseh primerih za običajna oratorijska okna z lesenimi zasteklilnimi letvicami, ponavadi brez okovja. Torej ne gre za stavbna okna. Vsekakor je potrebno omenjeno malečniško oratorijsko okno na tak ali drugačen način ohraniti, saj je zaenkrat edini popoln dokument stavbnega mizarstva do uvedbe škatlastih oken na Slovenskem, pa tudi širše. Niti v muzeju gradbenih elementov v Mauerbachu nimajo tovrstnega v celoti ohranjenega in nepredelanega eksponata.

Mag. Boštjan Roškar,
konservatorsko restavratorski svetnik