Obletnica posvetitve bazilike v Stični

8.7.2023 Stična Marija, Redovništvo
Cistercijanski samostan v Stični s cerkvijo Žalostne Matere Božje - Foto: Družina Cistercijanski samostan v Stični s cerkvijo Žalostne Matere Božje - Foto: Družina

Cistercijanski samostan v Stični 8. julija praznuje obletnico posvetitve cerkve Žalostne Matere Božje (posvečena leta 1156) in je bila leta 1936 razglašena za baziliko.

Bazilika danes služi tudi kot župnijska cerkev, kot Marijin romarski kraj pa je bila 1936 razglašena za baziliko. Je ena izmed največjih cerkva v Sloveniji, po nekaterih virih pa naj bi bila tudi najdaljša.

Cerkev je 8. julija 1156 posvetil oglejski patriarh Pelegrin I. Kot vse cistercijanske cerkve je tudi ta dobila posvetitev Materi Božji. Raziskave so pokazale, da je bila že takratnja cerkev sezidana kot troladijska slopna bazilika s prečno ladjo in dvema dolgima stranskima kapelama.

Cistercijanski samostan ali opatija Stična je najstarejši samostan na slovenskem ozemlju. Cistercijani smo pripadniki reformiranega benediktinskega življenja. Reformo so v Franciji začeli in izpeljali sv. Robert, sv. Alberik in sv. Štefan Harding, ki veljajo za ustanovitelje reda. Ime izahaja po prvi in matični opatiji v kraju Citeaux (beri : sito, latinsko: Cistercium) v Burgundiji v Franciji.

Cistercijanska Opatija Stična  je najstarejši samostan na današnjem slovenskem ozemlju in edina opatija, ki še deluje. V sklopu samostana se nahaja Bazilika Žalostne Matere Božje, ki služi tudi kot župnijska cerkev.

Začetki samostana segajo v leto 1132. Samostan je kmalu po ustanovitvi postal pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče Kranjske. Bogata samostanska knjižnica je do jožefinskih reform varovala dragocene iluminirane rokopise v latinščini iz 12. in 13. stoletja, ki so nastali v stiškem skriptoriju. V samostanu je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini.

Že v 12. stoletju se v Stični omenja samostanska šola, ki pa je verjetno sčasoma sprejemala za izobraževanje tudi dečke od zunaj. Tako se omenja, da je verjetno skladatelj Jakob Gallus iz Ribnice, svojo prvo izobrazbo dobil v Stični. Od 14. stoletja naprej je stiški samostan pošiljal svoje nadarjene menihe za univerzitetni študij verjetno v cistercijanski kolegij pri Dunaju. Od 14. stoletja naprej je namreč cistercijanski red svojim članom dovoljeval stik z gosti in ljudmi iz okolice, kar so redovni statuti sprva prepovedovali. Zaradi tega in tudi zaradi začenjajoče nove miselnosti renesanse je nastal v 15. stoletju Stiški rokopis, ki obsega razen glavnega besedila v latinščini tudi najstarejše zapisano slovensko besedilo: molitev pred pridigo, molitev “Pozdravljena Kraljica”, dva obrazca splošne spovedi in začetek stare velikonočne pesmi.

Patriarh Peregrin je Stični že ob njenem nastanku podelil toliko posesti in dohodkov, da je mogla živeti. Ker so menihi zlasti v prvih stoletjih imeli veliko izdatkov za gradnje in dograjevanje stavb in njihove opreme, posebej še za njeno najimenitnejšo stavbo, veličastno romansko cerkev, jim je ustanovitelj moral povečati dohodke.

Čeprav je bilo življenje in arhitektura Stične zastavljena skromneje kot po mnogih drugih cistercijanskih samostanih po Evropi, se je vendar sčasoma Stična toliko opomogla, da je mogla v neki meri slediti ostalim. Vseskozi so skušali skrbeti, da so bili samostanski prostori , kjer se je odvijalo skupno življenje menihov, lepo urejeni, in še posebej rezidenca opata – prelatura, ki je bila namenjena sprejemanju in stanovanju gostov in nekako predstavljala skupnost pred javnostjo. Križni hodnik v Stični je sčasoma dobil zidano zgodnjegotsko obliko s skromno poslikavo zaradi samostanskih pravil in zaradi skromnejših razmer v naših krajih. Iz istih razlogov tudi ni dobil izrazitejših figuralnih okrasitev. 

Skozi stoletja je samostan spreminjal svojo arhitekturno podobo, tako da danes najdemo sledove romanike, gotike in baroka. Vse do danes pa se je ohranilo najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita znameniti križni hodnik in redovna cerkev. V času reform Jožefa II. leta 1784 je bil samostan razpuščen. Ponovno so ga obudili cistercijani šele leta 1898. Od takrat dalje samostan ponovno nemoteno deluje.

Samostan ter cerkev sta danes zavarovana kot nepremična spomenika državnega pomena, sam samostan pa predstavlja pomembno versko in kulturno središče.

Več na: www.sticna.eu