Da bi države, ki sprejemajo veliko število beguncev, našle podporo v svojih prizadevanjih za solidarnost. Tako se glasi splošni molitveni namen za mesec november. Papež Frančišek je v poslanici za svetovni dan migrantov in beguncev leta 2014 nakazal tri smernice, kako v dobi globalizacije pristopiti k pojavu migracije in izgradnji boljšega sveta. V prvi vrsti je izpostavil potrebo po mednarodnem sodelovanju ter globoki solidarnosti in sočutju. Pomembno je sodelovanje na različnih ravneh, s soglasnim sprejetjem določil, ki bodo varovala in spodbujala človeško osebo. »Delati skupaj za boljši svet zahteva vzajemno pomoč med državami, z razpoložljivostjo in zaupanjem, ne da bi postavljali nepremostljive pregrade,« piše v poslanici. Nadalje papež poudari, da se mora to sodelovanje začeti že znotraj same države, ki si doma prizadeva ustvarjati boljše ekonomske in družbene pogoje. Tako izseljevanje ne bo edina možnost za tistega, ki išče mir, pravičnost, varnost in polno spoštovanje človeškega dostojanstva. Tretji element pa je preseganje predsodkov in napačnega razumevanja migracije. Sveti oče pri tem vabi k prehodu od odnosa obrambe in strahu, nezanimanja in izključevanja – oz. 'kulture škartiranja' – k odnosu, katerega osnova je 'kultura srečanja', edina zmožna zgraditi pravičnejši in bolj bratski svet, boljši svet.«
V molitvenem namenu za evangelizacijo ta mesec prosimo, da bi duhovniki in laiki v župnijah sodelovali pri delu v službi skupnosti in ne popuščali skušnjavi brezvoljnosti. Kot je papež Frančišek zapisal v apostolski spodbudi Veselje evangelija, »župnija ni krhka struktura. Prav zato, ker je zelo prožna, si more privzeti zelo različne oblike, ki terjajo učljivost in misijonarsko ustvarjalnost pastirja in župnijske skupnosti. Čeprav seveda ni edina evangelizacijska ustanova, bo še naprej, če se je le sposobna nenehno prenavljati in prilagajati, ista Cerkev, ki živi sredi domov svojih sinov in hčera. To predpostavlja, da je resnično v stiku z družinami in življenjem ljudi in ne postane neuporabna struktura, ločena od ljudi, ali vase zaprta skupina izbrancev. Župnija je cerkvena navzočnost na ozemlju, prostor poslušanja Besede, rasti v krščanskem življenju, pogovora, oznanjevanja, velikodušne ljubezni, češčenja in obhajanja. Župnija z vsemi svojimi dejavnostmi opogumlja in oblikuje svoje člane, da bodo dejavniki evangelizacije. Je skupnost občestev. Je svetišče, v katero žejni prihajajo pit, da bi nadaljevali pot, je središče nenehnega misijonarskega poslanstva. Toda priznati moramo, da klic po obnovi in prenovi župnij še ni obrodil zadostnih sadov, zato da bi bile bliže ljudem, da bi bile okolja živega občestva in sodelovanja ter bi se popolnoma usmerile k misijonarskemu poslanstvu.« (CD 140, 28)
Slovenski molitveni namen pa se glasi: da bi naši pokojni dobrotniki dosegli srečno večnost in plačilo v nebesih.
