Molitveni nameni za mesec december v ospredje postavljajo problematiko otrok vojakov, izpostavljajo pomen evangelizacije v Evropi in spominjajo, da je božič praznik vere in veselja.
Splošni molitveni namen nas vabi k molitvi, da bi bil pojav otrok vojakov izbrisan s sveta. Papež Frančišek je maja 2014 v Betlehemu dejal, da so otroci znamenje tudi v današnjem času: »So znamenje upanja, znamenje življenja in tudi 'diagnostično znamenje', ki pomaga razumeti zdravstveno stanje neke družine, družbe in celega sveta. Kadar so sprejeti, ljubljeni, zaščiteni, je družina zdrava, družba boljša in svet bolj človeški.« Otroci veliko jočejo in njihov jok je za nas opozorilo. »V svetu, ki vsak dan zavrže tone hrane in zdravil, so otroci, ki zaman jočejo zaradi lakote in bolezni, ki so lahko ozdravljive. V času, ki odločno potrjuje zaščito mladoletnih, se trguje z orožjem, ki konča v rokah otrok vojakov; trguje se s proizvodi, ki so jih izdelali mali delavci, sužnji. Njihov jok je zadušen, morajo se boriti, morajo delati, ne smejo jokati. Vsak otrok, ki se rodi in raste v kateremkoli delu sveta, je diagnostično znamenje, ki nam dopusti preveriti zdravstveno stanje naše družine, naše skupnosti, našega naroda.« Iz te odkrite in poštene diagnoze pa lahko izvira nov način življenja, kjer odnosi niso več konfliktni, ampak so »odnosi bratstva, odpuščanja in sprave, deljenja in ljubezni«.
Da bi evropski narodi ponovno odkrili lepoto, dobroto in resnico evangelija, ki v življenje prinaša veselje in upanje, pa se glasi povabilo k molitvi za evangelizacijo. V sporočilu udeležencem medkrščanskega simpozija, ki je letos avgusta potekal v grškem mestu Solun, je papež zapisal, da »navzočnost mnogih oseb v Evropi, ki se, čeprav so krščene, ne zavedajo daru prejete vere, ne doživljajo tolažbe in niso v polnosti udeležene v življenju krščanske skupnosti, predstavlja izziv za vse Cerkve na celini«. V stvarnosti, kot je evropska, kjer se vedno bolj rahljajo vezi s krščanskimi koreninami, se po papeževih besedah jasno zaznava potreba po novem delovanju evangelizacije. To misijonarsko zavzemanje je podprto z globokim prepričanjem, da Kristus »s svojo novostjo more vedno prenavljati naše življenje in našo skupnost. Tudi če doživljamo temna obdobja in slabosti Cerkve, se krščansko oznanilo nikdar ne postara« (Evangelii gaudium, 11).
Molimo še po slovenskem namenu: da bi božič sprejemali predvsem kot praznik naše vere in duhovnega veselja zaradi učlovečenja Božjega Sina. »Razlog našega upanja je, da je Bog z nami in nam še zaupa,« je dejal papež Frančišek med splošno avdienco, 18. decembra 2013. Božič, praznik Jezusovega rojstva, je »praznik zaupanja in upanja, ki premaga vsako negotovost in pesimizem«. »Bog pride, da bi prebival z ljudmi, izbere zemljo kot svoje bivališče, da bi bil skupaj s človekom in se pustil najti tam, kjer človek preživlja svoje dni v veselju in žalosti. Zato zemlja ni več samo solzna dolina, ampak je kraj, kjer je Bog sam postavil svoj šotor; je kraj srečanja Boga s človekom, kraj solidarnosti Boga z ljudmi.«
