Sveta Družina, 30. december 2012 – leto C

Na nedeljo Svete Družine nam evangelist Luka predstavi Jezusa v njegovi dobi odraščanja. Marija in Jožef se s svojim nadobudnim najstnikom odpravita na romanje v jeruzalemski tempelj. To romanje izpade kot klasičen zaključek nekega dogodka, ki ga poznate mnogi starši.

Otrok vam naenkrat izgine izpred oči. Gre po svoje, sam ali s prijatelji. Na veselico ali pohajkovat. Prebudijo se skrbi, jeza, zmerjanje med zakoncema, kdo je kriv, da imajo takšnega mulca ali takšno mulo. Ne vemo, kaj se je dogajalo med Marijo in Jožefom, ko jima je dvanajstletni Jezus kar izginil izpred oči, in to za tri dni. Jezusovo izginotje je bilo za starše gotovo boleče, še posebej za Marijo, saj je vedela, kdo je njen Sin.

Sam dogodek je zelo skrivnosten. Nakazuje namreč Jezusovo samotno pot, ki je ne poznajo niti starši. Tako se je začelo. Jezusove poti so neznane in nerazumljene, kar bodo pozneje še posebej občutili tudi apostoli. Samo v otroški dobi in mladostni dobi so starši ob Jezusu. Ko pa nastopi delo oznanjevalca Božjega kraljestva, pa ostane sam. Tudi z apostoli si ne more ne vem kako pomagati. K večjemu so mu včasih v breme in v sramoto, saj so ga vsi zapustili v odločilni uri smrtnega boja v Getsemanskem vrtu.

Marija in Jožef sta najprej Jezusova starša, sta pa tudi močno znamenje vsem verujočim. Skrbita za Jezusa, ga iščeta, ga najdeta, in se trudita, da bi razumela razloge njegovega obnašanja. 

Marijino vprašanje: »Otrok, zakaj si nama to storil?« (Lk 2, 48) najbolje povzame vsa teološka vprašanja o Bogu: Cur Deus homo? (Zakaj se je Bog učlovečil) ali: Čemu križ? Jezusova smrt je namreč dogodek, ki je povsem zmedel apostole. Marija je prva čutila zmedenost ob Jezusu: »Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala« (Lk 2, 48).

Trije dnevi Jezusove odsotnosti bi lahko simbolno nakazovali tri dni njegovega smrtnega počitka v grobu. Kot se je Jezus v mladosti za tri dni ločil od svojih staršev in šel v tempelj svojega Očeta, da bi molil, se je ob smrti za tri dni ločil od svojih učencev, da bi nas odrešil.        

Jezus se svoji Materi čudi: »Kako da sta me iskala?« (Lk 2, 49) Vsako iskanje Jezusa ni enostavno. Naleti na ovire, nejasnosti. Ne določamo mi poti do odrešenja, ampak Jezus. To pot morata prehoditi tudi Marija in Jožef, pozneje apostoli in nato kristjani vseh časov.

Jezus Mariji in Jožefu razloži to takole: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2, 49)  Pomeni, da je sicer rojen iz žene, vendar je tudi ljubljeni Sin samega Boga. Njegovo poslanstvo je ljudem razodeti Boga. Jezus je prišel, da bi obnovil zavezo med Bogom in ljudmi. To ga bo stalo življenja. Farizeji in veliki duhovniki tega ne bodo zmogli ali ne bodo hoteli razumeti. Obtožili ga bodo bogoskrunstva in zato umorili. Ljubezen med Bogom in ljudmi jim je tuja. Božje poti niso človeške poti.

Marija in Jožef nista razumela besed, ki jima jih je rekel (prim. Lk 2, 50). To pa še ne pomeni, da nista verovala. Globoko v srcu sta vse to premišljevala, da bi te nenavadne dogodke vendarle zmogla sprejeti in verovati.

Najbrž se nam zaradi teh dogodkov Sveta Družina zdi nekoliko nenavadna. Nemalo jih je, ki menijo, da jo je nemogoče posnemati, pač glede na čas, ki ga živimo. Evangelist Luka nam razodene delček skrivnosti iz Jezusove mladosti, saj do tridesetega leta Jezusovega življenja v bistvu ne poznamo. Vsi mi smo tudi zaznamovani z obdobji našega življenja. Je bil čas, ko smo še lahko spali v spalnici staršev, potem je prišel čas ločitve v drugo sobo, je bil čas izbire šolanja in poklica, je pričel čas, odhoda od doma in redkih vrnitev, je bil čas prvih molitev, ki smo se jih učili, prvih korakov v cerkev ob nedeljah…Vse in še mnogo drugega nam je v mesu in duši pustilo neizbrisne sledi. Za mnoge so ostali spomini na otroštvo izredno lepi, za drugi mogoče ne toliko.

Rad se spominjam božiča, ki sta mi ga v otroštvu omogočila oče in mama. Zame je bilo to praznovanje tako nebeško lepo, da še sedaj kot škof vsaj eno uro na sveti večer, presedim sam ob jaslicah in premišljujem o tem. Iz tega doživetja je vzklila in rasla moja vera. Božič sem resnično doživljal kot dotik Boga z menoj. In to sta mi omogočila starša. Več kot to mi res ne bi mogla dati.  

Takšne in podobne izkušnje oblikujejo človekovo osebnost. Vse se prične z otroško domišljijo, ki otroku pomeni resničnostni svet. Če je ta domišljija lahko lepa, plemenita, žlahtna, je najboljša podlaga za vero v Boga. Otrok pridobiva pogum, ki mu z izkušnjo lepega pomaga vstopati v realni svet in vztrajati v dobrem. Tudi pri soočanju s slabimi stvarmi, ki so prepovedane, se bo z izkušnjo lepega, lahko odločil, in zavrnil zlo. Čustva in razum, to dvoje je v rokah staršev, ki vzgajate. Oboje je potrebno za rast v veri in za soočanje z življenjskimi izzivi. Vsak človek si na svoj način mora izoblikovati čustva in razum. Če tega ne stori, se je rodil samo telesno, ni pa dozorel čustveno, intelektualno in duhovno. Če smo se v teh tednih bolj intenzivno spraševali, kdo so to nasilneži na demonstracijah ali kdo je ubijalec otrok in odraslih v ameriški šoli,  smo z odgovorom tukaj. To so ljudje, ki jim starši niso zmogli prebuditi in vzgajati čustev in razuma, ker je bilo doma premalo lepih dogodkov in zato so otroci ostali razumski, čustveni in duhovni pohabljenci. Ni bilo lepe domišljije ob božiču ali drugih praznikih in lepih življenjskih dogodkih, ko je otrok sprejet od staršev tako močno, da v tem doživi dotik Boga.

Gotovo si vsak oče in mama želita videti sina ali hči, kako samostojno, zrelo, odgovorno koraka skozi življenje. Uspeh otrok poplača vse napore staršev. Neuspeh pa jim v srce zaseka globoke rane. Prevelika bližina staršev je lahko prav tako usodna za otroke kot prevelika oddaljenost. Jezus pokara Jožefa in Marijo: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? (Lk 2, 49)

Rekli bi, pa res ni nič novega pod soncem. Tudi Sveta družina, kot mnoge druge, je imela najstniške, pa tudi verske nejasnosti. Res je! Pri tem pa je ohranila spoštovanje in diskretnost. Marija Jezusovega obnašanja ni razlagala po Nazaretu, ampak je vse to ohranila v svojem srcu.

To je nadvse pomembno. Starši morate biti do svojih otrok diskretni in spoštljivi. Ne jih poniževati v njihovi nerodnosti odraščanja! Vsaka družina namreč poseduje skrivnost rojstva, smrti in tudi vstajenja. Zato praznik Svete Družine pomeni božič in veliko noč v enem.

Če so vas v teh dneh, dragi starši, otroci razveseljevali, ste res lahko praznovali božič. Če pa so vas v teh dneh otroci jezili ali žalostili, pa ste poleg božiča že doživeli veliko noč.

V obeh primerih se jo to dogajalo že tudi v Sveti Družini. Veselite se vsi, tudi zaskrbljeni starši! Ne obupajte! Jezus, Marija in Jožef so z vami!

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof