Predragi bratje in sestre!
Vse slovenske rojake in druge, ki ste se zbrali danes pri tem križu, da bi molili za pobite domobrance in druge pobite med drugo svetovno vojno in po njej v Sloveniji, prisrčno pozdravljam v svojem imenu in v imenu vseh slovenskih škofov. Tukaj v Midlandu sem bil z vami 11. septembra 1994, torej pred 21. leti. Vesel sem, da sem lahko še enkrat na tem svetem kraju.
Skoraj nemogoče je razumeti, koliko težav, koliko krivičnosti, gorja in nasilja je preživelo 20. stoletje. Prva svetovna vojna, katere začetek pred 100 leti smo se spominjali lani, je pokazala tragičen nesmisel reševanja sporov med državami z orožjem in nasiljem.
Druga svetovna vojna, katere konec izpred 70 let se spominjamo letos, je bila še hujša in okrutnejša od prve. Ta je postavila na glavo vse, kar je bilo. Toliko naših rojakov je bilo ubitih, odpeljanih in umorjenih. Na Slovenskem imamo evidentiranih več kot 600 grobišč. Komaj letos je slovenski parlament, na pobudo Nove Slovenije, sprejel zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev. Pravica do pokopa, do negovanja spomina na umrle je ena od osnovnih civilizacijskih pridobitev in človekovih pravic.
Žalostne izkušnje obeh svetovnih vojn so pripeljale do tega, da so se evropski narodi začeli povezovati, sodelovati in združevati. Vsa svetovna javnost je sprejela načelo, da vojna ne sme postati legitimno sredstvo, da bi uredili kakšen mednarodni spor.
Vojno lahko prepreči samo dosledno spoštovanje človekovih pravic in njihovega izvora, dostojanstva slehernega človeka. Zato pravega miru ni in ga ne more biti tam, kjer človek nima cene, kjer njegovo življenje in dostojanstvo nista priznana kot najvišja vrednota. Pravi in trajni mir gradimo lahko samo tako, da stojimo trdno in neomajno na stališču, da je treba varovati, braniti in spoštovati dostojanstvo vsakega človeka, ne glede na narodnost, državljanstvo, vero ali raso, ne glede na to, ali je človek zdrav ali bolan, krepak ali invalid, celovit ali prizadet, in končno tudi ne glede na to, ali je to bitje rojeno ali še nerojeno. Vsako človeško življenje je sveto in nedotakljivo in vsak človek je nosilec neodtujljivega dostojanstva, zato zasluži, da njegovo dostojanstvo varujemo, pospešujemo in spoštujemo.
Danes smo tukaj, ob tem križu, da ob pobožnem spominu na vse pobite domobrance in druge pobite, ob molitvi za njihov pokoj in odrešenje, molimo tudi sami zase.
Kristusov križ razodeva moč Boga, da zapolni vsako ločitev, pozdravi vsako rano in ponovno vzpostavi vezi bratske ljubezni. Zaupajmo v moč Kristusovega križa. Sprejmimo v svoja srca njegovo pomirjajočo milost in jo podelimo z drugimi (papež Frančišek).
Naš Bog je Bog življenja in ne smrti, Bog ljubezni in ne sovraštva, Bog odpuščanja in ne maščevanja. On je temelj in varuh našega dostojanstva, ki ga imamo vsi enako, saj smo vsi enako ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti in odrešeni z njegovim trpljenjem in smrtjo na križu. Kristus je tudi trden in zanesljiv temelj miru, za katerega smo vsi soodgovorni.
msgr. Metod Pirih, upokojeni koprski škof
