Dragi bratje in sestre, vsi zbrani tukaj v cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu, duhovniki in diakoni, dragi bratje minoriti, dragi Vrabeljci in rojaki novomašnika Andreja, dragi starši in sorodniki Andreja, dragi brat Andrej! Vsem želim milost in mir v obilju, Duh Gospodov naj vedno napolnjuje vaša srca in napaja vaše duše, njegovi darovi in sadovi naj kar naprej tešijo vaše hrepenenje po svetem življenju in duhovni blaginji.
Letošnje mašniško posvečenje opravljamo na večer pred slavjem apostolskih prvakov Petra in Pavla, ki s svojim poslanstvom in s svojimi zaslugami podpirata in navdihujeta vsakega Kristusovega apostola in vsakega mašnika. Zato so tudi odlomki Božje besede, ki jih beremo in poslušamo ob njunem godu, dobre smernice in svetli kažipoti vsakemu svetemu izvoljencu, ki krene na pot za Gospodom. Kdor jim sledi, nikoli ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.
V prvem berilu iz apostolskih del smo slišali, kako je Peter zaklical beraču: »V imenu Jezusa Kristusa vstani in hodi!« In prijel ga je za roko in ga dvignil. In berač je skočil pokonci in hodil okoli in poskakoval ter hvalil Boga (Apd 3,1–10). Dragi novomašnik, bodi danes tudi ti pred prvakom apostolov in rodnim bratom tvojega zavetnika Andreja kakor tisti berač: naj te prime za roko in dvigne, da boš tudi ti veselo hvalil Boga in oznanjal njegova velika dela.
V drugem berilu smo slišali apostola Pavla, ki pravi, da evangelij, ki ga oznanja, ni človeški, da se ga ni naučil od človeka, temveč ga je po razodetju prejel od Jezusa Kristusa. Tudi ti, dragi Andrej, imej vedno v mislih, da evangelij, ki ga oznanjaš, ni človeški, temveč je Božja moč in Božja modrost – ki prerašča človeške zmogljivosti, kakor pravi Kristus: »Slavim, te, Oče, Gospod neba in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25).
In v evangeliju smo slišali Kristusa, ki postavlja Petra za svojega namestnika na zemlji in ga ne sprašuje ne po imetju, ne po znanju, niti ne po pravičnosti in svetosti, temveč ga sprašuje samo po eni stvari: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Trikrat isto vprašanje – vedno isto, do utrujenosti in do naveličanosti. In ga ne sprašuje po ljubezni do bližnjega, temveč spet samo po eni ljubezni – po ljubezni do Njega, to je do Gospoda: »Kdor ima kogar koli rajši kakor mene, ni mene vreden!« (Mt 10,37).
Tudi tebi, dragi brat Andrej, Gospod danes postavlja isto vprašanje: »Ali me ljubiš?«. In kakor je Peter padel na kolena k Jezusovim nogam in se bolj predajal kakor branil: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim,« tako se boš tudi ti danes na začetku obreda zložil po tleh pred Gospodom in ponavljal svoje geslo 'Gospod, ti me poznaš' (2 Sam 7,20) ter ga prosil, da bi tudi tvoje srce bilo vedno z Gospodom, kakor določa naša prva in največja zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem!« (Mr 12,30).
Naš Gospod pa seveda ni lahkoveren in se ne pusti zasmehovati, zato vedno zahteva dokaz. Že modri Sirah je zapisal: »Sin moj, če hočeš Gospodu služiti, pripravi svojo dušo na preizkušnjo« (Sir 2,1). Tudi Kristus ne zamuja in takoj seznani Petra z vso resnico: »Drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš!« Kljub temu pa 'ti hodi za menoj!' Če boš hodil za njim, boš celo s svojo smrtjo proslavil Boga. Glavno duhovnikovo opravilo je daritev, to je prepoznavni znak pravega duhovnika in bilo bi čudno, če bi opravljal daritve, sam pa stal ob strani in od daleč. Zato velja geslo našega pesnika: »Daritev bodi ti življenje celo, oltar najlepši je srca oltar!« Amen.
msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof
