Dragi škof Metod in bratje duhovniki, diakoni in bogoslovci, redovniki in redovnice, bratje in sestre verniki! Na veliki četrtek dopoldne se po vsem svetu opravljajo krizmene maše, ki so namenjene najprej blagoslovu svetih olj za podeljevanje zakramentov, hkrati pa so krizmene maše namenjene okrepitvi in utrditvi vezi med duhovniki in med duhovniki in škofi. Kakor je večerna maša velikega četrtka posebej namenjena celotnemu krajevnemu občestvu, tako je dopoldanska krizmena maša posebej namenjena zboru duhovnikov.
Sveta mati Cerkev želi, naj zbor duhovnikov s svojim škofom tik pred vstopom v sveto velikonočno tridnevje še posebej doživi in utrdi svojo daritveno povezanost s Kristusom in njegovo žrtvijo za rešitev sveta. Zgled nam je sam Kristus, ki nam v evangeliju po Luku izroča tudi sledečo svojo željo in občutje: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno jagnje, preden bom trpel. Zakaj povem vam, da ga ne bom več jedel dotlej, da se dopolni v nebeškem kraljestvu« (Lk 22,15–16).
Zato vas, dragi bratje duhovniki, še enkrat prisrčno pozdravljam in vam želim čim globlje razumevanje in doživetje velikonočnih skrivnosti, ki so ne samo naše vsakdanje opravilo, temveč tudi naše vsakdanje življenje in bivanje. Ne moremo, da ne bi oznanjali, pa tudi ne moremo, da se ne bi žrtvovali. Iskreno vam želim, da bi vsak izmed vas najprej sam vedno bolj srčno želel jesti to velikonočno jagnje pri mizi Gospodovi in da bi vsak izmed vas vedno bolj srčno želel jesti to velikonočno jagnje tudi s svojimi brati in sestrami po naših župnijah.
Ko se tako spominjamo svojega poklica in službe darovalca in duhovnika ter svečenika, se pred našimi duhovnimi očmi vedno znova pojavi prijazna podoba svetega očeta Frančiška, prostodušnega Petrovega naslednika, ki nas vsak dan bolj priteguje s svojo vsakdanjo in pristno ter preprosto govorico, s svojimi povabili k molitvi, in s svojimi pozivi na duhovni pohod, na pot za Kristusom, ki je naša pot. Kako blagohotno nas nagovarja njegova brezkončna predanost, njegova brezmejna krotkost! Povezanost z vrhovnim pastirjem krepi tudi naše medsebojne vezi.
Med svoje prednostne naloge sem, kakor je vsem znano, na prvo mesto postavil željo, da bi pomnožil sadove duha v škofiji. Rad bi jih pomnožil med vsemi vernimi, tudi med manj vernimi in tistimi, ki jih stiskajo dvomi, toda najprej bi jih rad pomnožil med nami duhovniki, ki smo darovalci po poklicu, svečeniki in žrtveniki po službi. Devet sadov duha, ki jih vsi poznamo, našteva apostol Pavel v pismu Galačanom: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in zdržnost (Gal 5,22–23). In v vsakem izmed njih je tudi nekaj žrtve in daritve.
Zahvaljujem se vam za vaše zvesto in skrbno delo za Božje kraljestvo, za vaše molitve in žrtve, za vzajemno prenašanje naporov in medsebojno pomoč. Hvaležen sem vam za razumevanje in podporo, za potrpežljivost in dobro voljo, s katero spremljate predloge in načrte naše krajevne Cerkve. Trdno upamo, da so predložene pobude koristne in potrebne, pa tudi dosegljive in uresničljive.
Čestitke železomašnikoma frančiškanu na Kostanjevici v Novi Gorici p. Brunu Korošaku in klaretincu v pokoju v Ilirski Bistrici p. Ivanu Tomažiču; župniku v Vipolžah diamantomašniku g. Marjanu Kožlinu; zlatomašnikoma škofu v pokoju v Vipavi msgr. Metodu Pirihu in duhovniku v pokoju v Talitakum v Postojni g. Ludviku Kastelcu ter srebrnomašnikom: bolniškemu duhovniku v Parizu g. Antonu Draščku, župniku v Izoli g. Janezu Kobalu ter župniku in dekanu v Postojni g. Ervinu Mozetiču.
Vsaka obletnica, tudi najnižja, predstavlja sklep enega obdobja, in vsaka, tudi najvišja, predstavlja začetek novega obdobja. Dragi jubilanti, vsi se z vami zahvaljujemo Gospodu za sadove, ki ste jih doprinesli, in se veselimo novih milosti, ki vam jih bo Gospod v prihodnje naklanjal. Obnovitev duhovniških obljub, ki jo bomo zdaj opravili, pa naj bo nova postaja in nov začetek na duhovni poti ne samo naših jubilantov, temveč tudi na duhovni poti vsakega izmed nas. Amen.
msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof
