Uvod: Bratje in sestre. Danes smo se zbrali, da našega brata Jurija iz Idrskih Krnic posvetimo za stalnega diakona. Stalni diakonat je prva od treh stopenj svetega reda, prejemajo pa ga zlasti poročeni možje in družinski očetje, ki s posvetitvijo postanejo kleriki in z zakramentom svetega reda v polnosti usposobljeni za opravljanje zlasti karitativnih dejavnosti (Apd 6,1-4), deloma pa tudi za opravljanje oznanjevalnih in bogoslužnih dejavnosti. Prosimo Gospoda, naj našega brata Jurija z današnjim obredom dodatno napolni z darovi Svetega Duha, da bo s svojo službo uspešno širil in gradil Božje kraljestvo po Cerkljanskem in Idrijskem in po vsej naši krajevni Cerkvi.
Nagovor: Bratje in sestre, najprej vsem prav lep in prisrčen pozdrav: Pozdravljam župnika in dekana Mateja in vse brate mašnike, brate diakone in bogoslovce, brate redovnike in sestre redovnice, vse zbrane vernike cerkljanske župnije, vse vernike iz Idrskih Krnic in našega današnjega slavljenca Jurija, pripravnika za red stalnega diakonata, njegovo soprogo Janjo in vso njegovo družino. Vsem želim milost in mir od Boga Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa.
V Cerkvi obstajajo tri stopnje duhovništva: diakonska in duhovniška in škofovska služba. Skozi zgodovino se je diakonat kot samostojna služba skorajda izgubil in postal le predstopnja duhovniškega posvečenja. Drugi vatikanski koncil pa je zopet uvedel diakonat kot samostojno in stalno hierarhično stopnjo, da bi sodobna Cerkev postajala vedno bolj podobna cvetočim krščanskim skupnostim prvih stoletij. Saj je razmerje med duhovniki in diakoni v prvotni Cerkvi v Jeruzalemu bilo približno 2 proti 1: 12 apostolov in 7 diakonov (Apd 6,1-4).
Veliko težo pri ponovni uvedbi stalnega diakonata je imela zahteva, da bi bili služabniki Cerkve bolj od blizu navzoči ne le v obstoječih pastoralnih dejavnostih, ampak tudi na različnih civilnih področjih: v družinah in gospodinjstvih, v prosveti in kulturi, v proizvodnji in razvoju, v znanosti in umetnosti. Zato je stalni diakonat za poslanstvo Cerkve v današnjem času pomembna obogatitev. Tako je diakon v Cerkvi posebno zakramentalno znamenje Kristusa kot vsakdanjega človeka. Njegova naloga je, da bi bil nekakšen posrednik potreb in želja krščanskih skupnosti, kakor tudi pospeševalec strežbe ali diakonije Cerkve, ki je ena od treh bistvenih nalog Cerkve.
Tako je diakonovo najbolj pomembno mesto v socialno-karitativnih dejavnostih ali ustanovah Cerkve. Stalni diakon večinoma opravlja svojo civilno službo in le malo jih je polno zaposlenih v cerkveni službi. Tako diakon živi in dela skupaj z ljudmi, ki so pogosto manj ali pa malo verni in posvečuje vsakdanje delo, daje krščanski zgled in kaže, da vsakdanje delo spada v Božji načrt za naše zveličanje.
Večina stalnih diakonov je poročenih in ima svojo družino in tako posvečujejo tudi družinsko življenje. Najprej so služabniki v družini in dajejo zgled krščanske družine. Zaradi svojega položaja pridejo večkrat lažje kot župnik v stik z družinami, ki so oddaljene od Cerkve. Zaradi zakonskega stanu se tudi lažje vključujejo v družinsko in zakonsko pastoralo. V svetu je preko 30.000 stalnih diakonov, v Sloveniji pa do zdaj okrog 30, v Škofiji Koper bomo z današnjim dnem imeli v službi dva stalna diakona. Slovenska Cerkev se tega zaveda in hoče spodbuditi tako župnike kakor tudi fante in može, da bi razmislili o možnostih za okrepitev službe stalnega diakona.
Z današnjim obredom torej stalnega diakona nikakor ne trgamo iz njegove družine, ampak zabijamo poleg šotora njegove družine še en klin in zategujemo še eno vrv, da bo njegov šotor lažje kljuboval vsem viharjem ... In spuščamo iz njegovega čolna v globino še eno sidro, da bo čoln trdneje stal na svojem mestu in bo varen pred divjanjem morja in čermi ...
Ob tem pa se seveda postavlja vprašanje, kako usklajevati dolžnosti do družine in do župnije, ko obveznosti sovpadejo? Naš odgovor je jasen: Mir v hiši in v družini naj ostaja na prvem mestu, kakor piše apostol: 'Če kdo svojega doma ne zna voditi, kako bo skrbel za Božjo Cerkev!' (1 Tim 3,5). Zlasti nedeljske in praznične obveznosti naj se v okviru možnosti tako uredijo in razporedijo, da bo stalni diakon lahko Gospoda slavil tudi s svojo družino.
Razlika med poročenim in samskim pripravnikom je zelo velika: samski stoji pred Gospodom sam, poročeni pa stoji pred Gospodom s svojo družino. Razlika nikakor ni majhna in jo lahko lepo ponazorimo s srečanjem očakov Ezava in Jakoba: Jakob je šel Ezavu naproti s peščico enajstih otrok, od katerih je najstarejši imel 13 let, Ezav pa je prihajal nadenj s štiristo možmi: 'Tedaj je Jakob razdelil otroke na Lijo in Rahelo in obe dekli. Spredaj je postavil dekli in njune otroke, zadaj za njimi Lijo in njene otroke, Rahelo z Jožefom pa nazadnje. Sam pa je šel pred njimi in se sedemkrat priklonil do tal, dokler se ni približal svojemu bratu ...' (1 Mz 33,1-3)!
Pričevanje poročenega človeka ima v določenem pogledu veliko večjo težo, ker je družina veliko bolj ranljiva in rahločutna, kakor samski človek. Čudovit zgled očaka, ki nastopa s svojo družino, je Mojzesov naslednik Jozue, ki je izvoljeno ljudstvo v Sihemu nagovoril s temi besedami: 'Zato se zdaj bojte Gospoda ter mu služite odkritosrčno in zvesto ... Če pa vam ne ugaja, da bi služili Gospodu, si danes izberite, komu hočete služiti: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onkraj veletoka, ali bogovom Amorejcev, ki prebivate v njihovi deželi! Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu!' (Joz 24,15).
In tako se je tudi Matatija Makabejec v Modinu uprl kraljevemu ukazu: 'Če vsa ljudstva, ki so v območju kraljeve oblasti, poslušajo kralja in vsak od njih odpade od vere svojih očetov in rajši izbere njegove zapovedi, bomo jaz in moji sinovi in moji bratje živeli v zavezi naši očetov. Bog varuj, da bi zapustili postavo in zapovedi! Kraljevemu ukazu ne bomo pokorni in od svoje vere ne bomo odstopili ne na desno ne na levo!' (1 Mkb 2,20-22). Tudi v Apd večkrat piše, da se je dala krstiti ali se zveličala vsa hiša: Apd 11,14; 16,15; 16,31.
Zato je usoda stalnega diakona včasih lahko podobna usodi samotarskega Izmaela, o katerem je Gospod napovedal: 'Ta človek bo podoben divjemu oslu: Njegova roka bo proti vsem in roka vseh bo proti njemu!' (1 Mz 16,12)!
Morda kdo med vami čuti današnje posvečenje kot nekoliko manj pričakovano ali celo presenetljivo. Marsikdo se morda sprašuje, kakor so se spraševali Jezusovi rojaki: 'Od kod ima ta vse to?' (Mt 13,56). V čem je ta boljši od nas? Takšnim odgovarjam: Nič ni boljši od drugih, kakor ni bil nič boljši od drugih prerok Amos, ki pravi: 'Nisem bil ne prerok ne sin preroka; bil sem pastir in sem gojil smokve. Gospod me je vzel, ko sem hodil za čredo, in mi rekel: Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu! (Am 7,14-15). Pismo Hebrejcem govori o velikem duhovniku in pravi: 'In nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog kakor Arona' (Heb 5,4). Prav isto lahko rečemo tudi o stalnem diakonu: Nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog kakor Arona!
Msgr. dr. Jurij Bizjak
Koprski škof
