Ko smo zbrani v občestvu, smo opogumljeni za osebno pričevanje za Kristusa

1. Krščanske korenine – izvir naše narodne, kulturne in verske identitete

Dragi bratje in sestre, s to slovesno mašo nadaljujemo romanja v ljubljansko stolnico ob 550-letnici ustanovitve ljubljanske škofije. Prisrčen pozdrav vsem vam dragi mladi prijatelji.

»Velika je moč spomina, o Bog, silno velika, svetišče, veličastno in brezmejno. Kdo mu pride do dna? In vendar je to sila mojega duha in del mojega bistva, le da sam ne zaobjamem vsega, kar sem. (…) Življenje pisano in raznolično, sila presilna in brez meja!« (Avguštin, Izpovedi, X, 8.17) je zapisal Sveti Avguštin.

Ko praznujemo 550-letnico škofije, se zavedamo, da vstopamo v svetišče spomina, ki je po Avguštinovih besedah veličastno in brezmejno. Ne da se zaobjeti »pisanosti in raznoličnosti življenja« škofije in vseh tistih, ki so v zaupanju v Božji blagoslov in Marijino varstvo storili toliko dobrega v tej častitljivi zgodovini. Ustanovitev škofije je bilo pomembno versko, kulturno in državotvorno dejanje, ki je odločilno zaznamovalo celoten slovenski prostor. Ko danes živimo v samostojni državi in smo člani skupnosti evropskih držav, je še toliko bolj potrebno, da se zavedamo ključnih dogodkov, ki so pomembni za našo narodno identiteto.

Praznovanje tega častitljivega jubileja nas vabi, da smo danes v tej družbi zares velikonočni kristjani, polni upanja, radosti in poguma. Zato prosimo Gospoda, da poživi in okrepi našo vero, da bomo obdarjeni z njegovimi darovi mogli biti Njegove priče ljubezni, dobrote in lepote, ki odrešuje svet.

Božja beseda nas vabi k odpuščanju, notranji svobodi, pogumu in radostnemu pričevanju za Kristusa. – »Pri človeku, ki ima svoj pogled usmerjen v Sonce (Kristusa), sence vedno ostajajo za njim.« (cerkveni očetje)

2. Svetost presega »zatohli dogmatizem in arogantno moraliziranje«

Angleški dominikanec Timothy Radcliffe, ki predava na oxfordski univerzi, se v enem zadnjih del, ki govori o izzivih krščanstva v sodobnem času, sprašuje, kje je temeljna težava, da se v novih duhovnih iskanjih, ki so vedno bolj naraščajoča in zanimiva za sodobnega iskalca, mnogi zanimajo za vsa mogoča druga verstva in razno »coktail religioznost«, krščanstvo oziroma Cerkev pa ostajata nezanimiva in jih ne nagovarjata. Postavlja si vprašanja, kot so:

Ali krščanstvo ni postalo preveč utrujeno in naveličano? Ali nas kristjane vera res osvobaja, prinaša novo upanje, radost bivanja? Ali se zavedamo, da kot oznanjevalci ne moremo in ne smemo postavljati v središče sebe, kot da mi dajemo vero (in smo potem vedno razočarani in pesimistični), ampak da smo poslani predvsem k temu, da v bližnjem odkrivamo to, kar je Bog položil v vsakega človeka na tem planetu, tisto Božjo, luč, Božjo podobo, tisto večno lepoto bivanja? Ali smo zares velikonočni kristjani, ali pa vse preveč godrnjamo, vidimo vse črno, bežimo pred reševanjem konfliktov in kar naprej živimo v nekem navideznem strahu, da nam vsi hočejo nekaj slabega, se čutimo ogrožene in se neprestano branimo pred nečim »od zunaj« in vidimo vsepovsod neke sovražne napade? Ali je krščanstvo osvobajajoče in odrešujoče za sodobnega iskalca?

– Odgovor na to retorično vprašanje je verjetno jasen. Na ta izziv je namreč opozoril že sedanji papež Benedikt XVI., ko je italijanskim kristjanom v Veroni spregovoril od tem, kako velika nevarnost je, da iz krščanstva naredimo »zatohli dogmatizem ali arogantno moraliziranje«!

Krščanska občestva, župnije, naj bi postajala prostor radosti, upanja, poguma, predvsem pa možnosti odkrivanja nove svobode bivanja. Preračunljivost, večna zaskrbljenost in vse večji individualizem, ki po besedah papeža Janeza Pavla II. pomenijo zaprtost vase in imajo za posledico apatičnost in utrujenost, niso sestavine krščanstva, ki bi osvobajale in odreševale.

Vedno bolj »atomistična družba«, »družba cinične distance« po besedah Draga Jančarja uničuje medsebojne odnose in človek ostaja pogosto sam. In kristjani pred tem nismo imuni, ampak smo žal otroci tega časa in vse premalo znamenje in pričevalci pristnih in iskrenih medsebojnih odnosov.

Pogled v zgodovino nas vabi k pričevanju za Kristusa danes. »Najprej bodi pristen in iskren, vedno bolj postajaj to, kar Bog pričakuje od tebe, in razžaril boš ves svet!«, je zapisal duhovni pisatelj.

Kako nevarno je, da se tudi kristjani v sodobni poplitveni družbi prepustimo vse mogočemu kritiziranju, razno raznim delitvam »na te in one«, medijskemu prikazovanju predvsem negativnih plati življenja in celo malodušju.

Naše pričevanje za Kristusa nas vabi k pristnosti in iskrenosti, k temu, da postajamo vedno bolj to, kar Bog pričakuje od nas in da razžarjamo svet.

3. Marija, žena vere in ljubezni skupaj z nami na našem življenjskem romanju

V reviji Božje okolje (2003, št. 3, str. 6–10 in št. 4, str. 6–7) je bil objavljen pogovor s papeškim pridigarjem Ranierom Cantalamesso OFMCap. V pogovoru navaja sv. Avguština in poudari: »Marija je žena vere, ki je spočela najprej v veri in šele nato v telesu. Zato je vir navdiha, da na Božje darove in milost odgovorimo z vero. Marija je bila žena, ki je hodila v veri, ki je v veri napredovala in ki je morda poznala tudi napor v veri.«

Končno nam je pri pobožnosti do Marije čudovit zgled Alojzij Grozde, ki je bil na slovenskem evharističnem kongresu v Celju leta 2010 uradno razglašen za blaženega. Z ljubeznijo do svetega Rešnjega telesa je bila pri njem kot nekaj samoumevnega povezana tudi iskrena pobožnost do Marije. »Marija, moja Mati – jaz, tvoj otrok!« je zapisal 19. decembra 1941. Kristus je sad Marijinega brezmadežnega telesa. Alojzij je vsa gimnazijska leta ob njenem oltarju prejemal sveto obhajilo. V peti šoli je v Drobnih pesmih zapisal:

»O Marija, maj prihaja,
z njim na zemljo Ti prihajaš,
svojo mi roko podajaš,
da popelješ me do kraja,
kjer tvoj Sin, moj Bog, kraljuje,
s srečo srca napolnjuje.
Svet je ta kraj, draga Mati!
Tvoje šmarnice dehtijo,
bele svečice gorijo,
tu mi hočeš Njega dati!«

Praznovanje 550-letnice naše škofije in nadškofijsko srečanje mladih ob relikvijah bl. Alojzija Grozdeta je posebna priložnost, da se izročimo v Marijino varstvo in se po njenem zgledu trudimo za spolnjevanje Božje volje. Slovenski človek se je skozi dolgo zgodovino, ki je bila tudi polna preizkušenj, tako rad zatekal v Marijino varstvo. Naše osrednje Marijino svetišče na Brezjah, Zaplaz na Dolenjskem, kjer počiva naš bl. Alojzij Grozde in druge romarske cerkve, so bile prostor molitve, sveti kraji, na katerih se je in se tudi danes po Marijini priprošnji na poseben način razodeva Božja bližina.

Biti kristjan danes pomeni prinašati upanje, radost, iskati predvsem tisto, kar nas povezuje. Prav vsak človek naj bi se ob nas čutil sprejetega, začutil naj bi toplino, razumevanje, prav nihče ne sme biti izključen ali poniževan. Nihče ni v posesti resnice, saj Sveti Duh razsvetljuje prav vsakega človeka in ima neskončno poti, da človeka pripelje k sebi. Bog je »Bog presenečenj« in nikakor si ne smemo dovoliti, da bi omejevali Njegovo čudovito delovanje. Amen.

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof