Nagovor škofa Glavana ob blagoslovu nove kapele v bolnišnici Novo mesto

29.3.2017 Novo mesto Škofija Novo mesto, Bolnik, Zdravje

Spoštovana gospa direktorica in drugi predstavniki bolnišnice, dragi p. Marko in drugi duhovniki, dragi predstavniki bolnikov, sedanjih in prihodnjih.

Blagoslovili smo srce tega prizidka – urgence – in celotne bolnice – kapelo, v njej pa središče kapele oltar s tabernakljem. Kapela bo vodnjak, pri katerem bodo dobivali moč in energijo vsi, ki se bodo vanjo zatekali, da bi tu ob Božji besedi in evharistiji dobili spodbudo in moč v težavah. Ob tem božjem vodnjaku se bodo zbirali vsi, za katere veljajo Jezusove besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil. Dal vam bom žive vode.«

Jezus je naredil prvi korak iz nebes in prišel med nas, da bi nas hranil, bodril, tolažil s svojo božansko besedo. Hodil je iz kraja v kraj, učil, ozdravljal bolnike in odpuščal grehe. Njegov drugi korak je bil na križ, da je z ljubeznijo sprejel nase vse bolečine, trpljenje, skušnjave in nas s tem odrešil. Hkrati pa je napravil še tretji korak, ko je stopil na oltar in nam zapustil v trajno navzočnost svojo smrt in nam dal svoje telo v hrano v sveti evharistiji.

Kot naša telesa potrebujejo hrano in vodo, tako naše duše živijo od nebeške hrane – božje ljubezni in resnice. Najčistejši izvir božje ljubezni je sveta maša – stalna ponavzočitev nekrvave daritve Božjega Sina. S to Jezusovo hrano Božje besede in evharistije hranimo svoje duše. Božja beseda je navigator GPS po poteh našega življenja, ravnanja in odločanja, evharistija pa moč, energija, da hodimo po življenjskih poteh. Na mašo nas pripravlja molitev. Molitev je nekakšen polnilec (da se izrazim s sodobno aparaturo, ki jo stalno uporabljamo), ki omogoča, da se božje življenje preliva v duše kot se preko polnilca preliva električna energija v baterijo mobitela.

Tu bodo hranili svoje duše bolniki v najtežjih urah in trenutkih svoje bolezni, zdravstveni delavci pa zato, da bi z ljubeznijo, pozornostjo  bolnikom nesebično stregli, pomagali, lajšali bolečine in jih tolažili s svojo prijazno besedo in božali s svojimi usmiljenimi pogledi.

Kapela je posvečena lurški Materi Božji. Njen praznik, 11. februarja, je tudi svetovni dan bolnikov. V Lurdu se Marija že poldrugo stoletje dokazuje kot skrbna in ljubeča mati. V milostnih kopelih dobivajo zdravje ali moč za prenašanje trpljenja številni romarji, zlasti bolniki z vsega sveta. Ne odhajajo iz Lurda vsi telesno ozdravljeni. Odhajajo pa z okrepljeno vero. Saj končno bolezen ni največje zlo. Najhujša bolezen je greh, največja neozdravljiva bolezen je nevera. Nekdo je hudo bolan ali v stiski, a še vedno zaupa, da Gospod pozna njegovo stanje in ga lahko spremeni v odrešenje njega samega ali pa za druge ljudi. Vsi se namreč dobro zavedamo, da se bomo prej ali slej znašli pred Bogom in bomo dajali odgovor. Če pa kdo nima tega upanja in nima pogleda v večnost in vere v usmiljenega Očeta in Odrešenika Jezusa Kristusa, v kaj naj upa? Kam naj upira svoj pogled? Kako naj osmisli bolezen in trpljenje? Kako pomembna je v takih trenutkih vera.

Dragi bratje in sestre! V neki župniji so gradili novo cerkev. Postavili so tudi poseben Marijin oltar. V bolnici je bila tudi bolna žena, ki se je zavedala teže svoje bolezni. Ko so neko nedeljo prišli mož in mladoletne hčere na obisk, je rekla možu. Tudi jaz želim nekaj prispevati za Marijin oltar. Obrnila se je k hčerkam in rekla, želim da bi se ve, ko me ne bo več, ob tem oltarju vedno spominjale, da imate v nebesih še drugo mater Marijo, kateri vaju izročam.

Tudi ta Marijina kapela naj nas spominja, da nam je Jezus na križu dal Marijo za mater: »Sin, glej tvoja mati,« je dejal najmlajšemu apostolu Janezu, ki je bil pod križem ob Mariji predstavnik vseh nas.

Ob koncu naj se zahvalim vodstvu bolnice, da je šlo na roke in dovolilo novo kapelo, vsem dobrotnikom iz župnij v dekaniji Novo mesto in od drugod in p. Marku, ki je vodil in skrbel za projekt z veliko skrbnostjo in ljubeznijo. Hvala ti Marko, naš novomeški usmiljeni samarijan, predvsem da skrbiš za bolne, jim podeljuješ zakramente in jih krepiš, ko se borijo z boleznijo ali prestopajo prag večnosti. Hvala vsemu medicinskemu osebju za vso naklonjenost.

Dragi bratje in sestre! Naj ta lepa nova kapela služi svojemu namenu in dokazuje vero in prepričanje, da je človekov cilj onkraj zemeljske bednosti, kjer je naša večna in prava domovina.

Amen.

msgr. Andrej Glavan, novomeški škof